Od srečanja slovenskih društev na Hrvaškem, brezplačne psihosocialne pomoči koroškim Slovencem do izzivov tretjega tisočletja za Slovence v Italiji in Porabju
Zveza slovenskih društev na Hrvaškem že desetletje in pol pripravlja letna srečanja vseh članic. Tokrat se je več sto rojakov zbralo v slikovitem Lovranu pri Opatiji. Druženje ob slovenski glasbi je bila priložnost za obujanje spominov in razprave o prihodnosti, ki prinaša nove izzive.
Vsi slavnostni govorniki, ki so pozdravili udeležence, so poudarili pomen delovanja slovenskih društev, rojakom pa se je za njihov trud, pomemben in dragocen za ohranitev jezika in kulture, posebej zahvalila nova predsednica Zveze slovenskih društev dr. Barbara Riman, ki opozarja na kar nekaj perečih problemov. Eden od njih je upad števila članstva, zato si v delovanje društev želijo pritegniti več mladih. Slovenija pa mora urediti vprašanje različnega statusa in sprejeti strategijo, opozarja Barbara Riman:
»Bilo bi zelo dobro, če bi Slovenija sprejela dolgoročno strategijo odnosa do Slovencev na Hrvaškem, vendar pa ta strategija ne bi smela biti povezana izključno s trenutno politiko, temveč naj bi veljala tudi za prihodnje vlade.«
Problem so tudi mediji.
»Treba je omeniti, da Slovenci na hrvaškem nimamo svojih medijev. Imamo biltene, ki izhajajo vsaka tri ali štiri meseca, kar ni dovolj. Pogrešamo radijsko oddajo in televizijski program.«
Tudi dolgoletni predsednik krovne organizacije, zdaj častni predsednik, in član sveta hrvaške vlade za narodne manjšine Darko Šonc opozarja na pomanjkanje denarja, mladih in medijev:
»Predsedniki in ljudje, ki vodijo društva, enostavno brez financ izgubijo voljo. Entuziazem ima svojo mejo in to je res žalostno. Mislim, da tam kjer je en Slovenec, bi morali imeti društvo.«
Pomembna je družina, tudi za identiteto, je prepričan Darko Šonc:
»Mlade ne zanimajo atributi slovenstva. Če ga ne prinesejo iz svojega doma, ga ne začutijo. Generacija malo mlajših od mene še čuti to slovenstvo v sebi, v srcu… ampak naša prihodnost ni oranžna.«
Kako pa delujejo slovenska društva drugod po Hrvaškem? Tudi o tem več v prispevku Marjane Mirković.
Psihosocialna pomoč za koroške Slovence
Travme zaradi nacionalsocializma so na številnih koroških slovenskih družinah pustile neizbrisen pečat in se prenesle na naslednje generacije. Društvo ASPIS iz Celovca jim ponuja poseben brezplačen program psihosocialne pomoči, v katerem kot psihoterapevt sodeluje dr. Daniel Wutti, profesor na visoki pedagoški šoli v Celovcu.
»Simptomi travm so različni. Če govorimo o drugi generaciji, generaciji otrok neposrednih žrtev nacionalsocializma, vidimo, da so oni prav tako doživljali pritisk te obvojne dobe, pa tudi pritisk, ki so jim ga zavestno ali podzavestno predali starši.«
Da je projekt pomemben, dokazujejo številke. V petih letih je pomoč poiskalo več kot 70 ljudi, čeprav bi jih lahko bilo še precej več, je prepričan Wutti:
»Sam opažam v ožjem krogu znancev, da je to pravzaprav pomoč, ki je res koristna. Dandanes psihoterapija kot taka ni več stigma, negativna konotacija je odpadla, zato je to ponudba, ki jo priporočam koroškim Slovencem, da si jo enkrat ogledajo. Z mojega vidika je to neke vrste zelo pozna, ampak vendarle odškodnina za to kar so storili koroškim Slovencem v drugi svetovni vojni v času nacionalsocializma.«
Psihosocialna pomoč za koroške Slovence in njihove potomce je samo eden od projektov društva Aspis, ustanovljenega pred 20 leti za pomoč beguncem iz držav nekdanje Jugoslavije. Na začetku 21. stoletja so pomagali beguncem iz Čečenije, danes pa 9 psihoterapevtov pomaga prebežnikom predvsem iz Sirije in Afganistana.
“Na žalost v zadnjem času vidimo vse več tudi Kurdov iz Turčije. Prav prek prebežnikov, ki jim pomagamo, se lahko vidi, kje so največja krizna žarišča v svetu.”
Mnogi med njimi se zdaj soočajo tudi s strahom, da jih bodo avstrijske oblasti izgnale, kar še dodatno povečuje njihove travme. Nova vlada pa s svojo politiko povzroča še dodatne težave, pojasnjuje Daniel Wutti, sogovornik v tokratnih oddaji.
Slovenci v Italiji – Skupnost v središču Evrope
Skupnost v središču Evrope je naslov monografije Slovenskega raziskovalnega inštituta SLORI v Trstu, ki sta jo uredili raziskovalki Norina Bogatec in Zaira Vidau. Strokovni prispevki različnih avtorjev, ki vsak zase in vsi skupaj celovito osvetljujejo Slovence v Italiji od padca Berlinskega zidu do izzivov tretjega tisočletja.
Publikacija z modrimi platnicami in podobo Lojzeta Spacala na naslovnici ponuja sodoben pogled v življenje avtohtone slovenske narodne skupnosti v osrčju Evrope, naseljene vzdolž meje med italijansko deželo Furlanijo julijsko krajino in Slovenijo.
Knjiga bralcu omogoči vpogled v prizadevanja njenih pripadnikov, da bi ohranili svoje kulturne in jezikovne posebnosti in se soočili z aktualnimi vprašanji, ki izhajajo iz samega statusa narodne skupnosti. Raziskovalka slovenskega inštituta v Trstu, ki se ukvarja z izobraževanjem v večkulturnih in večjezičnih okoljih, Norina Bogatec v pogovoru z Mirjam Muženič pojasnjuje, da je zbornik namenjen slovenski in italijanski publiki:
“Namenjen je tistim, ki nas želijo spoznati ali poglobiti znanje o nas, pa tudi samim pripadnikom slovenske narodne skupnosti v Italiji. Želeli bi, da bi ta publikacija postala uporabno gradivo pri vodenju ustanov, organizacij in pri soočanju z dilemami slovenske narodne skupnosti v Italiji.”
Kako so pripadniki narodne skupnosti odzivajo na nove potrebe domačega prostora in sodobnega časa. So pripravljeni na spremembe?
Kje so družine?
Dvig kakovosti narodnostnega šolstva za madžarsko narodno skupnost v Sloveniji in slovensko narodno skupnost na Madžarskem je naslov štiri letnega projekta, ki ga sofinancira evropski socialni sklad, v okviru katerega so 12.10.2018 v Porabju pripravili skupni šolski dan učencev porabskih in prekmurskih dvojezičnih osnovnih šol.
Učenci iz Slovenije so tako lahko spoznali porabske vrstnike in si ogledali življenje v tem delu Madžarske, učitelji pa so izmenjali tudi izkušnje pri poučevanju na dvojezičnih šolah. Vedno znova se ob tem poraja vprašanje kakovosti znanja učencev. Praksa, žal, kaže, da porabski učenci ob koncu osnovne šole zelo slabo obvladajo slovenski jezik. Na to že vrsto let opozarja tudi višja svetovalka za slovensko šolstvo na Madžarskem Valerija Perger:
“Vedno bolj opažamo, je učenje slovenščine odvisno od vrtcev in šole. Vemo pa, da le to ne more nadomestiti primanjkljaja učenja v družinah. Prav slovenščina v družinah bi morala biti tista, ki bi ohranjala znanje, občutek za jezik in pripadnost. Žal porabske družine praktično slovensko ne govorijo več.”
Kako pa so se v Porabju spoznavali učenci? Prisluhnite!
