Velikan latinskoameriške književnosti se slovenskim bralkam in bralcem zdaj predstavlja še s svojo kratko prozo
Veliki kolumbijski pisatelj, utemeljitelj magičnega realizma in prejemnik Nobelove nagrade za književnost, Gabriel García Márquez med slovenskimi bralci slovi predvsem po mojstrskih romanih. To ni nič čudnega, saj Sto let samote in Ljubezen v času kolere brez posebnih pomislekov lahko uvrstimo med najpomembnejše dosežke svetovnega romanopisja po drugi svetovni vojni. Toda García Márquez še zdaleč ni pisal le romanov in kot zdaj dokazuje Dvanajst potohodnikov – ti so luč sveta pred kratkim ugledali pri Mladinski knjigi, v prestižni Knjižnici Kondor –, je pisatelj z zanesljivostjo pravega mojstra obvladal tudi kratkoprozno formo. Seveda pa pričujoče zgodbe bralskega užitka še zdaleč ne budijo zgolj zaradi svoje formalne, slogovne dovršenosti. Zdi se namreč – kolikor pač svoje protagoniste, po rodu vse do zadnjega Latinoameričane, nezmotljivo umeščajo v mesta in vasi Evrope -, da vztrajno zasledujejo izmuzljivo bistvo latinskoameriške identitete. Kakšne odgovore svojim bralkam in brealcem navsezadnje ponujajo, v pogovoru z Vesno Velkovrh Bukilico, ki je Dvanajst potohodnikov prevedla v slovenščino, preverjamo v tokratnem Sobotnem branju.
