Sledi časa

SAZU

80 let v službi slovenskega naroda

sazu-popov
foto: Jurij Popov

Zgodovina spoznanja, da je slovenski narod, čeprav še ne samostojen, zrel za najvišjo znanstveno in umetniško ustanovo, je starejša od njenega trajanja. Zametke te ideje zasledimo že v 17. stoletju, ko je mesto dobilo prvo znanstveno združenje Academio operosorum (1693), Akademijo delavnih Ljubljančanov. Ti so ustanovili tudi prvo strokovno knjižnico.

Slovenska akademija znanosti in umetnosti danes šteje 88 članov. Prihodnje leto bodo volili 12 manjkajočih, organizirana je v šestih razredih, sklenjenih ima 43 bilateralnih sporazumov z akademijami iz tujine, od lani tudi s Kitajsko.

Na poti do ustanovitve Akademije je pomembna zlasti ustanovitev Slovenske matice leta 1864, torej 74 let prej. Njen namen je bil dvigniti slovensko kulturno zavest ter razviti znanost in literaturo. Takratno ozemlje današnje Slovenije je tudi takrat imelo vrsto pomembnih znanstvenikov in kulturnikov, vendar so delovali v drugih kulturno-intelektualnih središčih Avstro-Ogrske monarhije. Kar zadeva Ljubljano in njena hotenja po ustanovitvi Akademije znanosti in umetnosti, so na Dunaju menili, da je premalo kulturno mesto za kaj takšnega.

Naslednji pomemben korak na poti do lastne Akademije je bila še ena ustanovitev – ustanovitev prve slovenske Univerze leta 1919. Tudi ta je imela sedež v Ljubljani. Razpad habsburškega cesarstva in nastanek države južnih Slovanov ni bistveno vplival na ozračje za  ustanovitev Akademije. Nasprotovala sta ji obe takrat že delujoči Akademiji v državi SHS, beograjska in zagrebška. Ogrožena je bila celo Univerza v Ljubljani, ki jo je Beograd hotel osiromašiti, če ne že ukiniti.

Po poimenovanju po kralju Aleksandru je preživela in s tem ohranila tudi svojo vlogo tudi na poti do ustanovitve Akademije leta 1938, ki se takrat še ni smela imenovati slovenska, ampak se je imenovala Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani. Slovenska je postala šele z odlokom pokrajinske vlade Leona Rupnika po kapitulaciji Italije oziroma decembra leta 1943. Potem ko je »previharila viharje« druge svetovne vojne, se je njen razvoj nadaljeval in razmahnil po letu 1945.

SAZU je članica vseh pomembnejših mednarodnih združenj Akademij. S položajem, ki ga ima v naši družbi, je v glavnem zadovoljna, ima pa tudi nekaj pripomb.