Janez in Miro Gregorin, slovenska alpinista, ki sta zaznamovala tudi novinarstvo in operno petje
Usoda bi se le težko bolj kruto poigrala z bratoma, ki sta močno zaznamovala svet Kamniško-Savinjskih Alp, pisateljstva in petja pred drugo svetovno vojno. Janez in Miro Gregorin sta bila vsak na svojem področju izjemno nadarjena in kdo ve, kaj vse bi lahko še skupaj dosegla, če ju ne bi leta 1942 ločila usoda, ki je zaznamovala že njuno otroštvo. Po njunih sledeh vseh vrst se je v oddaji Sledi časa podal Jure K. Čokl.
Matiji Gregorinu in njegovi ženi Poloni se je prvorojenec Janez rodil 22. junija 1911, dve leti za njim, 29. decembra, se jima je rodil še drugi otrok, Miro. Domače ime, ki so ga pri njihovi hiši uporabljali, je bilo Šteblaj, pozneje so namreč Janeza Gregorina klicali tudi Šteblajev Johan. Zelo zgodaj sta brata občutila, kako kruta je lahko usoda, pripoveduje upokojeni zdravnik dr. France Malešič, gorski reševalec in alpinist ter poznavalec zgodovine slovenskega alpinizma.
Komaj 17 let je imel Janez Gregorin, ko se je kot samohodec začel zanimati za plezanje. Že s svojim prvim resnejšim vzponom, samostojno ponovitvijo Szalay-Gerinovega grebena, je hitro opozoril nase, pove alpinistični inštruktor dr. Peter Mikša z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Plezalni opus in prispevek bratov Gregorin moramo razumeti predvsem v kontekstu časa. Vsaj tako veliko, kot je bil njun prispevek v slovenskem alpinizmu, sta bila novinarsko delo Janeza Gregorina in pevski opus Mira Gregorina.
Janez Gregorin je že zelo zgodaj pisal tudi za osrednje slovenske časopise in revije, med drugim za Slovenca in Slovenski dom. Ko je leta 1937 začela izhajati zbirka Planinska matica, so ga kot alpinista in že uveljavljenega pisca povabili v uredniški odbor. V članku Alpinski razgledi je s svojim zapisom dokazal, da je možno prepletati filozofske nazore odhajanja v visokogorje s pretanjenim slogom opisovanja občutkov, ki jih ljudje doživljajo v gorah. Njegov stil pisanja je bogat tako vsebinsko kot z vidika jezikoslovstva, dodaja dr. France Malešič.
Nadarjena, uspešna na številnih področjih, prepoznavna in priljubljena. Vendar je usoda, ki ju je tako kruto zaznamovala že v otroštvu, udarila še enkrat. Janez Gregorin je o dejstvu, da je neozdravljivo bolan, molčal vse do zadnjega. Četrtega oktobra leta 1942 je umrl v ljubljanski bolnišnici, star 31 let. Operacija, s katero so mu skušali pomagati, ni uspela. Ob njem je bil njegov brat Miro, ki mu je pomagal z neposredno transfuzijo med operacijo.
Tako nam poleg bogate zapuščine bratov Gregorin ostane samo domneva, kaj vse bi skupaj dosegla, če ne bi imela usoda z njima drugačnih načrtov. Vladimir Habjan meni, da bi lahko dosegla še veliko. Morda bi z Janezom Gregorinom imeli že predvojnega Nejca Zaplotnika, konča urednik Planinskega vestnika.
