Za svojo prvo profesionalno produkcijo Človek, ki je gledal svet je lani prejel Borštnikovo nagrado za režijo. Sledila je predstava Šest, ki je na gledališke odre postavila dogajanje v kranjskem dijaškem domu ob napovedanem prihodu šestih mladoletnih prosilcev za azil. Minulo nedeljo so tudi omenjeno predstavo okronali z veliko Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev. Divjakova zadnja predstava, priredba Cankarjevega dela Hlapec Jernej in njegova pravica, osvetljuje izkoriščanje, suženjske pogoje dela in popolno razčlovečenje delavcev v prekarnih delovnih razmerjih, ki pronicajo v vse pore trga dela – od čistilk, izvajalcev pristaniških storitev, voznikov avtobusov do novinarjev in arhitektov. 26-letni gledališki režiser Žiga Divjak zagovarja družbeno-kritično gledališče in misel, da mora biti umetnik sprt s svetom. Z njim se je pogovarjala Darja Pograjc.
Gledališki režiser Žiga Divjak
Za svojo prvo profesionalno produkcijo Človek, ki je gledal svet je lani prejel Borštnikovo nagrado za režijo. Sledila je predstava Šest, ki je na gledališke odre postavila dogajanje v kranjskem dijaškem domu ob napovedanem prihodu šestih mladoletnih prosilcev za azil. Prejšnjo nedeljo so predstavo Šest okronali z veliko Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev.
Glas neslišanih in nevidnih
26-letni gledališki režiser Žiga Divjak, ki je samozaposlen v kulturi, zagovarja družbenokritično gledališče in misel, da mora biti umetnik sprt s svetom.
Ne bi tega postavil kot pravilo, ampak bolj kot nekaj, česar se jaz držim in kar me pri mojem delu nekako motivira. Če si občutljiv za stvari, ki se dogajajo okoli tebe, si težko pomirjen s svetom in stanjem, v katerem danes živimo. Če pogledamo tako politične kot okoljevarstvene in druge razmere, vidimo, da živimo neko obdobje, ki je precej protislovno in žal iz moje perspektive za zdaj še ni videti, da bi se ravno obračalo v smer, za katero bi lahko rekel: “Aha, čaka nas neka svetla prihodnost.”
“V predstavah, ki jih delamo, se trudimo dati glas tudi tistim, ki sicer v gledališču ne dobijo glasu,” pove Divjak.
Krožno izčrpavanje prekariata
Divjakova zadnja predstava, priredba Cankarjevega dela Hlapec Jernej in njegova pravica, osvetljuje izkoriščanje, suženjske pogoje dela in popolno razčlovečenje delavcev v prekarnih delovnih razmerjih, ki pronicajo v vse pore trga dela – od čistilk, izvajalcev pristaniških storitev, voznikov avtobusov do novinarjev in arhitektov. Za ta projekt je Divjak opravil raziskavo v sodelovanju z Delovsko svetovalnico.
Izkoriščanje ni rezervirano samo za določeno polje poklicev. Ti načini izkoriščanja so si zelo podobni ne glede na to, s čim se človek ukvarja. Torej neki ta občutek, da je človek v vsakem trenutku zamenljiv, da privoli v na neki način dela, ki ni optimalen z nekim prepričanjem, da je to samo začasno in da se bodo stvari uredile. Oziroma celo neko razumevanje tega – kar se mi zdi, da je posledica te dolge krize, v kateri smo toliko časa živeli – da na nek način kar razumemo to, da seveda smo podplačani, saj pa res ni sredstev, s katerimi bi nas lahko pošteno plačali.
Predstava se odvija v Štihovi krožni dvorani s precej minimalistično scenografijo. Na dnu krožnega odra trije igralci, delavci, vrtijo ročke mehanizma in “ustvarjajo situacijo, kjer sta na odru prisotna delo in izčrpavanje. Hoteli smo pokazati to izčrpavanje in krožnost in kako eno poganja drugo.” Tako kot vsak, ki privoli v podplačano delo, vpliva na vse ostale, ki so prisiljeni sprejeti enake pogoje dela.
Osnova je novinarsko delo
Žiga Divjak izrazov na obrazu gledalcev ne želi preučevati: “Čisto intimen odnos imaš z igralci in to je absolutno naporna predstava in nisi čisto najbolj priseben, da bi lahko sodil te izraze. Sem pa res opazil, da je ljudem na neki točki skoraj da mučno gledati to izčrpavanje.” Tudi zgodbe o begunskih otrocih se je lotil raziskovalno – ekipa je navezala stik s tremi mladoletniki, s predstavniki vseh treh ministrstev, z dvema mamama, pridobili so korespondenco ravnateljice doma Judite Nahtigal s starši in drugimi lokalnimi akterji.
Ko niso bili nastanjeni v Kranju, so bili mladoletniki prestavljeni v Novo Gorico in Postojno, pa smo obiskali Novo Gorico in Postojno in se spraševali, kaj to dejansko pomeni oz. kako je videti, ko so nastanjeni v dijaških domovih. Zelo široka in intenzivna je bila raziskava.
“Na koncu predstave ti mladoletniki, ki naj bi bili nameščeni v Kranju, preberejo sklepe raznih občinskih svetov in civilnih iniciativ in v bistvu berejo sklepe, ki so obrnjeni proti njim.” Otroci besedila berejo v slovenskem jeziku, kar pomeni, da so se uspešno integrirali.
