Nočni obisk

“Kar koli se v Egiptu sliši na pravice, je že malo sumljivo in kočljivo”

Katja Kumar iz Zavoda KROG o humanitarnem delu z otroki in ženskami v Egiptu, Jordaniji, Libanonu in Afganistanu

IMG-20180917-WA0007
Delavnice z otroki v Jordaniji
foto: Zavod KROG

Katja Kumar v Zavodu KROG, mednarodni nevladni neprofitni organizaciji, ki deluje na področju človekovih pravic, humanitarnega dela, razvojnega sodelovanja, socialne dejavnosti, medkulturnega dialoga, prostovoljstva in izobraževanja ter kulture, pripravlja projekte na Bližnjem vzhodu in v Afganistanu. Prav Afganistan je bil prva država, v katero je odšla v okviru delovanja v KROG-u. Marsikdo bi tako odločitev komentiral kot pogumno, a pravi, da se ni nikoli po prihodu počutila ogroženo. Nekoliko drugače je bil pred odhodom:

“Mediji ustvarjajo to sliko pri ljudeh, da so to res nevarni kraji. Takrat sem tudi jaz razmišljala malo tako. Že prej sem precej potovala, tudi v takšne kraje, ki niso prva, druga, tretja, niti deseta izbira “običajnih turistov”. Tam nisem nikoli imela pomislekov glede varnosti. V Afganistanu me je prvič zaskrbelo, ni pa me odvrnilo. Z Afganistanci sem se počutila zelo varno. Nisem imela občutka, da bi lahko bilo kadar koli kaj narobe. Dokler človek ve, kje so meje, kam lahko greš in s kom, da se malo izobrazi o njihovi kulturi, navadah, da ve, kako ljudje razmišljajo, ni težav.”

Afganistan je poleg Jemna tista država, na katero je mednarodna skupnost zdaj kar malo pozabila, ocenjuje sogovornica in dodaja, da se večina osredotoča predvsem na sirske begunce. S temi KROG dela v Jordaniji in Libanonu. Osredotočajo se na poklicno usposabljanje žensk, psihosocialno pomoč, ponujanje zdravstvenih nasvetov, izobraževanje nepismenih deklet, otrokom, ki so izpustili več let šolanja, pa omogočajo neko vrsto premostitvenega izobraževanja, da se lahko znova vključijo v redno šolanje.

“Jordanija ve, da potrebuje pomoč, da sami ne bodo zmogli. Jordanske oblasti so razumevajoče, spodbujajo takšne projekte. Število sirskih, iraških in jemenski beguncev je namreč ogromno. Poleg tega tudi Jordancem ne gre več tako dobro, kot jim je šlo.”

V Libanonu je težko sodelovati z oblastmi, saj tako rekoč nimajo vlade in delujočih ministrstev. Tam se zato obračamo na lokalne neformalne oblasti znotraj begunskega taborišča, kot so verski voditelji, vodje različnih političnih frakcij. Egipt pa je druga zgodba. Je težje. Težko. Po revoluciji oz. prihodu novega predsednika Sisija na oblast so se varnostne razmere zaostrile, zaostrili so pogoje za delovanje nevladnih organizacij. Vse gre zelo počasi. Treba je pridobiti veliko različnih dovoljenj, preden lahko začneš delo. Smo se pa tudi mi osredotočili na precej kočljivo temo za Egipt ta hip. To se človeku pri nas ne zdi nič takega, a ko v Egiptu omeniš kar koli, kar se sliši na pravice, je to že malo sumljivo in kočljivo,” delovanje v treh bližnjevzhodnih državah primerja Kumarjeva, ki takole opiše stanje pravic otrok v Egiptu:

“Ogromno otrok je na ulici, živi tam. Ogromno jih dela, gre za zelo majhne otroke, ki opravljajo najtežja dela. Delajo v avtomehaničnih delavnicah, na tržnici, vozijo tuk-tuke. Ves čas so izpostavljeni različnim vrstam nasilja. Starši jim ne omogočijo, da bi šli v šolo, ampak jih pošljejo delat. So pa tudi v Egiptu otroci, ki jim starši  omogočijo vse. Razlike med razredi so zelo velike.”

Ozaveščanju o pravicah tistih, za katere se zdi, da jih nimajo, je namenjen projekt, ki ga zdaj izvajajo v Kairu, Aleksandriji in Tanti.