Pogovor s prof. dr. Zvonko Zupanič Slavec o zgodovini medicine in zdravstva na Slovenskem
Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec je predstojnica Inštituta za zgodovino medicine in avtorica enciklopedično zasnovane monografije Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem, ki je v dveh knjigah izšla pri Slovenski matici, tretja knjiga pa bo na voljo ob koncu prihodnjega leta. “Veda brez preteklosti je kot človek brez spomina,” je prepričana prof. Slavec, zato je s to monografijo postavljen spomenik našemu zdravstvu in medicini. Zanamcem bo ohranila spomin na izjemen trud zdravstvenega osebja in naše družbe za reševanje življenj in boljšanje zdravja ter predstavlja enega izmed temeljev narodove samobitnosti.
Največja dobrobit človeka po socialni plati je zdravstveno zavarovanje.
Prvi so ga imeli zaposleni v težkih poklicih kot so na primer rudniški delavci, ki so imeli bratovske skladnice. Potem pa je nastopila velika nemška zavarovalniška reforma. Leta 1889 je tudi Avstrija sprejela Bismarckov model zdravstvenega varstva in zavarovanja, ki se je prenesel tudi na slovensko ozemlje. Po tem modelu so bili najprej zavarovani javni poklici kot so bili učitelji, železničarski delavci in trgovci. Postopoma pa se je zavarovanje širilo.
Kmetje so zdravstveno zavarovanje dobili šele leta 1961.
Največja katastrofa v zgodovini medicine in zdravstva je bila španska gripa, ki je zahtevala 50 milijonov žrtev po vsem svetu. Bolezen se je začela spomladi leta 1918, obkrožila svet in se avgusta istega leta dramatično spremenila, ker je prišlo do mutacije virusa. Najbolj dramatičen in smrtonosen pohod je imela v septembru in oktobru leta 1918. To je bila pandemija, ki je nastopila 30 let po pandemiji ruske gripe.
