Mladi prekarci lahko pozabijo na pravice, ki jih imajo redno zaposleni

Po podatkih zastopnikov mladih brezposelnih se prvi iskalci zaposlitve v kar 77 odstotkih najprej zaposlijo v eni izmed prekarnih oblik dela

foto: tookapic/pixabay

Lea Dolinar je absolventka socialne pedagogike, ki se sprašuje, kako do plačanega pripravništva. Drugače se bo morala pri 26 znova vrniti domov in živeti na račun staršev. S prekarnostjo se srečuje že od 16. leta, ko je vstopila na trg dela.

Ko sem tam delala kot študentka, sem morala opravljati vse naloge, tudi tiste, ki jih redno zaposleni niso želeli delati. Nisem se smela pritoževati, saj nisem imela nobene pogodbe in bi me lahko takoj odslovili. To bi zame pomenilo, da si ne bi mogla sama plačevati študentskega doma in ves čas bi se morala zatekati k staršem.

Tomaž Podbevšek je po izobrazbi profesor slovenščine, zdaj se spoprijema s problemom pripravništva, sicer pa kot prekarec dela prek avtorske in podjemne pogodbe, kar pomeni delo tudi ob praznikih in koncih tedna. Plačilo običajno zamuja. Največji problem je, ker je prihodnost nemogoče načrtovati. Zato je po njegovem dolžnost vseh vpletenih, da pritiskajo, saj se s prekarnostjo izgubljajo nekoč že pridobljene delavske pravice. Kot prekarec koncepta osemurnega delovnika ne poznaš – to na svoji koži izkuša Metka Bahlen Okoli:

Na delovnem mestu sem do 16.00, potem odhitim po otroke v šolo. Zvečer sedem za računalnik in delam do treh zjutraj, nato spet vstanem ob 7.00, ko otroke odpeljem v šolo, in potem odhitim na delo. In tako iz dneva v dan, včasih tudi po tri mesece skupaj.

Kot še posebej velik izziv prekarci opisujejo zavrnitev ponujenega dela. Negotova prihodnost jih namreč spodbuja k temu, da sprejmejo vsako delo.