Ste se, spoštovane poslušalke in poslušalci, zbudili pravočasno ali ste še vedno pod pritiskom včerajšnjega prehoda na zimski čas? Naj bo vaše prebujanje tako ali drugačno, vam želim dober začetek dneva in dovolj časa za lep in prijeten dan. Še posebej, ker je ta vedno krajši in ga je treba, če hočemo kaj imeti od njega, zgrabiti z obema rokama že navsezgodaj.
Prav to so ali imajo pred očmi ti, ki so izumili premikanje kazalcev na uri. Iz dneva bi radi izvlekli največ. In ko ugotavljamo, da nam to ravno ne uspeva, se želimo tega znebiti. Ob tem redko pomislimo, da tako zagovorniki premikanja ure kot tisti, ki temu nasprotujejo, ostajajo na istem, kjer je pomembna storilnost ali pa človekovo dobro počutje. Nekateri imajo pri premikanju veliko težav, drugi rečejo, da le premaknejo kazalce na uri in se nič več ne zmenijo za to, tretji vidijo v tem že nekakšno svetovno zaroto. A že stari grški mislec Anaksimander je modroval, da je čas tisti, ki povzroča, da kaj nastane in drugo spet izgine. Da ne omenimo sv. Avguština, ki je po globokem premisleku ugotovil, da sploh ne ve, kaj čas je, vedno bolj pa spoznava, da gre le za osebno občutje, razsežnost lastne duševnosti.
Prav pri tem sodobni človek težko prepozna sam sebe: svojo lastno duševnost. Čas je kot otrok na prestolu, ki se igra, je nadaljeval isti starogrški modrec. Prav tega sodobna potrošniška družba ne prenese. »Z nami pa se nihče ne bo igral!« bi hitro zavpili. Prav zaradi tega bi radi postali tudi gospodarji časa. Najprej je človeku uspelo meriti čas, iznašli smo ure. Potem smo s premikanjem želeli to še vsaj malo nadzorovati. Ko se danes mnogi nad tem jezijo, so v veliki meri ugovori povezani zgolj z ugotovitvijo, da to menjavanje zimskega in letnega časa prav nič ne pripomore k boljšemu obvladovanju časa. Človek bi rad končno zagospodaril tudi nad časom. Pri tem pozabljamo, da je čas razsežnost, ki jo meri naša lastna duševnost. Pomislimo le na prijetne trenutke z ljubljeno osebo, minili so, kot bi trenil, čeprav so lahko trajali cele ure. Pa na trenutke, ko sedimo na zobozdravniškem stolu. Mine le pet minut in nam se zdi, da smo tam celo večnost.
Ni nam treba biti gospodar časa, dovolj je, če smo gospodarji sebe. Želim vam, da bi zmogli v današnjem dnevu obvladati sebe in izkoristiti vsak trenutek, ki nam je dan. Čeprav časa ne moremo ujeti v svoje okvire, lahko pa ujamemo to, kar nam ponuja. In to je vsak nov trenutek, ki skriva vedno novo možnost. Zgrabimo ga in naredimo si poln dan.
Ste se, spoštovane poslušalke in poslušalci, zbudili pravočasno ali ste še vedno pod pritiskom včerajšnjega prehoda na zimski čas? Naj bo vaše prebujanje tako ali drugačno, vam želim dober začetek dneva in dovolj časa za lep in prijeten dan. Še posebej, ker je ta vedno krajši in ga je treba, če hočemo kaj imeti od njega, zgrabiti z obema rokama že navsezgodaj.
Prav to so ali imajo pred očmi ti, ki so izumili premikanje kazalcev na uri. Iz dneva bi radi izvlekli največ. In ko ugotavljamo, da nam to ravno ne uspeva, se želimo tega znebiti. Ob tem redko pomislimo, da tako zagovorniki premikanja ure kot tisti, ki temu nasprotujejo, ostajajo na istem, kjer je pomembna storilnost ali pa človekovo dobro počutje. Nekateri imajo pri premikanju veliko težav, drugi rečejo, da le premaknejo kazalce na uri in se nič več ne zmenijo za to, tretji vidijo v tem že nekakšno svetovno zaroto. A že stari grški mislec Anaksimander je modroval, da je čas tisti, ki povzroča, da kaj nastane in drugo spet izgine. Da ne omenimo sv. Avguština, ki je po globokem premisleku ugotovil, da sploh ne ve, kaj čas je, vedno bolj pa spoznava, da gre le za osebno občutje, razsežnost lastne duševnosti.
Prav pri tem sodobni človek težko prepozna sam sebe: svojo lastno duševnost. Čas je kot otrok na prestolu, ki se igra, je nadaljeval isti starogrški modrec. Prav tega sodobna potrošniška družba ne prenese. »Z nami pa se nihče ne bo igral!« bi hitro zavpili. Prav zaradi tega bi radi postali tudi gospodarji časa. Najprej je človeku uspelo meriti čas, iznašli smo ure. Potem smo s premikanjem želeli to še vsaj malo nadzorovati. Ko se danes mnogi nad tem jezijo, so v veliki meri ugovori povezani zgolj z ugotovitvijo, da to menjavanje zimskega in letnega časa prav nič ne pripomore k boljšemu obvladovanju časa. Človek bi rad končno zagospodaril tudi nad časom. Pri tem pozabljamo, da je čas razsežnost, ki jo meri naša lastna duševnost. Pomislimo le na prijetne trenutke z ljubljeno osebo, minili so, kot bi trenil, čeprav so lahko trajali cele ure. Pa na trenutke, ko sedimo na zobozdravniškem stolu. Mine le pet minut in nam se zdi, da smo tam celo večnost.
Ni nam treba biti gospodar časa, dovolj je, če smo gospodarji sebe. Želim vam, da bi zmogli v današnjem dnevu obvladati sebe in izkoristiti vsak trenutek, ki nam je dan. Čeprav časa ne moremo ujeti v svoje okvire, lahko pa ujamemo to, kar nam ponuja. In to je vsak nov trenutek, ki skriva vedno novo možnost. Zgrabimo ga in naredimo si poln dan.
