Opazila sem, da se mi s stropa v loku pozibava tankotanka pajčevina. Vzbudila mi je različne misli, ob njih sem nazadnje nanjo pozabila. Zagledam jo spet naslednji dan. Ampak spremenjeno. Nič večjo, nič manjšo, le bolj vidno. Spet razne misli in spet pozaba in še daleč do omela. Nov dan. Isti lok pajčevine, zdaj že izrazit. In misel preskoči naprej: počakaj do konca tedna. Počakam, opazovaje seveda. V nekaj dnevih je tankotanka pajkova svilena nitka postala vrv. Sivočrna, debela, težka od prahu. Pod stropom, ne kje v komaj opaznem kotu.

Saj moji stropi so vsi beli in so videti čisti. Videti. Da je tam toliko prahu in nesnage? Da, kadar se skozi okenska stekla usuje sončna luč, takrat pa po prostoru res vse pleše. Pravo vesolje mikroprahu. A vse to, da mi noč in dan in že dolga leta seda na pljuča? Pajkova nit mi zdaj ne da več miru.

Zbudi tudi spomin na gimnazijskega profesorja, znanega pajkologa znanstvenika. Eno samo uro je nadomeščal v našem razredu, a se je takoj razgovoril o pajkih. Daleč več kot pred pol stoletja je povedal natančno to, kar sem lani slišala v dokumentarni oddaji o pajčevinah. O najnajnajplemenitejši svili s tega sveta. Razlika med tv govorcem in onim profesorjem je bila zgolj v tem, da je dokumetarec zagotavljal skorajšnji tekstil iz pajčjih produktov, naš pajkolog je pa dejal, da bo »obleka iz pajčevine še dolgo ostala neizpolnjen sen prenekaterih dam«. Dobesedno sem si to zapomnila. Pajkolog počiva v zemlji, napredek, ki ga je bil napovedal, pa je zdaj tu.

Toda ona zaprašena pajčevina pod stropom! Jaz zaradi nje menda ne bom usodno zbolela. Mislim pa na delavce, na težake, ki morajo pri delu za kruh vdihavati kaj vem kako strupene delce kaj vem katerih snovi, recimo apna ali pa azbesta. Saj je raba le-tega že strogo prepovedana, nahajališča pa niso povsod opuščena; še več: azbest gre v izvoz; le kam drugam kot v Tretji svet. Smrtonosni lok je tako razpet iz najbolj bogatega v najbolj revni del Zelenega planeta.

Pajek nima nič pri tem, človek pa veliko. Sveto pismo pravi, da je ta ustvarjen le »malo niže od angelov«. A se je spridil. Rada bi mu napovedala svilnato preobleko nazaj v človečnost.

Opazila sem, da se mi s stropa v loku pozibava tankotanka pajčevina. Vzbudila mi je različne misli,  ob njih sem nazadnje nanjo pozabila. Zagledam jo spet naslednji dan. Ampak spremenjeno. Nič večjo, nič manjšo, le bolj vidno. Spet razne misli in spet pozaba in še daleč do omela. Nov dan. Isti lok pajčevine, zdaj že izrazit. In misel preskoči naprej: počakaj do konca tedna. Počakam, opazovaje seveda. V nekaj dnevih je tankotanka pajkova svilena nitka postala vrv. Sivočrna, debela, težka od prahu. Pod stropom, ne kje v komaj opaznem kotu.

Saj moji stropi so vsi beli in so videti čisti. Videti. Da je tam toliko prahu in nesnage? Da, kadar se skozi okenska stekla usuje sončna luč, takrat pa po prostoru res vse pleše. Pravo vesolje mikroprahu. A vse to, da mi noč in dan in že dolga leta seda na pljuča? Pajkova nit mi zdaj ne da več miru.

Zbudi tudi spomin na gimnazijskega profesorja, znanega pajkologa znanstvenika. Eno samo uro je nadomeščal v našem razredu, a se je takoj razgovoril o pajkih. Daleč več kot pred pol stoletja je povedal natančno to, kar sem lani slišala v dokumentarni oddaji o pajčevinah. O najnajnajplemenitejši svili s tega sveta. Razlika med tv govorcem in onim profesorjem je bila zgolj v tem, da je dokumetarec zagotavljal skorajšnji tekstil iz pajčjih produktov, naš pajkolog je pa dejal, da bo »obleka iz pajčevine še dolgo ostala neizpolnjen sen prenekaterih dam«. Dobesedno sem si to zapomnila. Pajkolog počiva v zemlji, napredek, ki ga je bil napovedal,  pa je  zdaj tu.

Toda ona zaprašena pajčevina pod stropom!  Jaz zaradi nje menda ne bom usodno zbolela. Mislim pa na delavce, na težake, ki  morajo pri delu za kruh  vdihavati kaj vem kako strupene delce kaj vem katerih snovi, recimo apna ali pa azbesta. Saj je raba  le-tega že strogo prepovedana, nahajališča pa niso povsod opuščena; še več: azbest gre v izvoz; le kam drugam kot v Tretji svet. Smrtonosni lok je tako razpet iz najbolj bogatega v najbolj revni del Zelenega planeta.

Pajek nima nič pri tem, človek pa veliko. Sveto pismo pravi, da je ta ustvarjen le »malo niže od angelov«.  A se je spridil. Rada bi mu napovedala svilnato preobleko nazaj v človečnost.

Berta Golob