Priznam, da sem hud odvisnik.
Kje naj sploh začnem opisovati vse moje odvisnosti…?
Že v samem začetku dneva sem močno odvisen od pol urice preležane na kavču! Ko namreč zjutraj vstanem in opravim nekaj, za možaka v mojih letih nujnih fizioloških potreb, in se nato poslovim od žene ter dveh srednješolcev, imam – preden iz postelje izbezam in v svet pošljem še osnovnošolski preostanek družine – pol urice, ki jo kot rečeno preživim oziroma preležim na kavču. Takole na zunaj seveda zgleda, da lenarim… da spim… v resnici pa je to največkrat najbolj ustvarjalni del mojega vsakdana. Na blazinah kavča, ki me objamejo topleje in mehkeje od žene (samo ne povejte ji tega, lepo prosim!!!), ne čudnem prehodu med zavedanjem in snom… premolim, premeditiram in tudi prespim svoj dan, svoje načrte, svoje zapise in pesmi. V tem hecnem polsnu se z Bogom marsikaj pomeniva, se spustiva v marsikak dialog… včasih pa so to monologi: z Ene ali z druge strani! Če iz kakršnihkoli razlogov izpustim to polurno seanso, se že v ranem popoldnevu kaže abstinenčna kriza.
Prav tako sem, če dobro premislim, zelo odvisen tudi od že omenjenih fizioloških potreb! Če jih ne opravim, se mi lahko zgodi, da ves dan mine v rahlem drncu, v iskanju primernega časa in lokacije… Lahko pa dan celo premencam na mestu, sluteč nezgodo, če bi se le premaknil!
Odvisen sem, čeprav le stežka priznam, od jutranje kave. Četudi pravi »kofetarji« moj jutranji »neskafe« gledajo zviška, tisti najbolj zagriženi pa mu niti nočejo podeliti status »kave«, mi – kadar si ga ne utegnem privoščiti – v ranem popoldnevu da vedeti, da ga pogrešam. Kadar pa v istem jutru »prešpricam« tako kavč kot kavo, sem od ranega popoldneva dalje nevaren za bližnjo in daljno okolico!
Odvisen sem od dela! Ne od službe, da ne bo pomote… Od dela. Če v tistih osemnajstih urah dneva, ki jih prebedim, ne storim česa ustvarjalnega, koristnega, pametnega, potrebnega, lepega, nujnega (včasih zadostuje že , da odnesem smeti ali pomijem posodo… se mi zdi, da sem zapravil (še en) dan… in mi je težko. In sem zatežen. In težko zaspim. In še težje kaj (lepega in lahkotnega) sanjam!
Priznam, da sem hud odvisnik!
Sem pa, se mi zdi, še hujši prilastek!
Saj si lastim in prilaščam vse po vrsti. In govorim: Moja hiša. Moj avto. Moje dvorišče. Moj plot. Moja služba. Moja plača. In to bi še nekako šlo… Morda…
A govorim tudi: Moja žena. Moji otroci. Moja družina. Moje življenje… Hmm…
A rečem tudi: Moj Bog!
In se prav zaradi Slednjega zavedam – če že sicer ne, pa vsaj tiste pol urice, ko ležim na kavču – da nič ni moje. Da nič nisem prinesel na ta svet. Da mi je vse podarjeno. Da je dar že to, da sem na svetu. Vse je dar. Pravijo. Vse je dar od Boga
Priznam, da sem hud odvisnik.
Kje naj sploh začnem opisovati vse moje odvisnosti…?
Že v samem začetku dneva sem močno odvisen od pol urice preležane na kavču! Ko namreč zjutraj vstanem in opravim nekaj, za možaka v mojih letih nujnih fizioloških potreb, in se nato poslovim od žene ter dveh srednješolcev, imam – preden iz postelje izbezam in v svet pošljem še osnovnošolski preostanek družine – pol urice, ki jo kot rečeno preživim oziroma preležim na kavču. Takole na zunaj seveda zgleda, da lenarim… da spim… v resnici pa je to največkrat najbolj ustvarjalni del mojega vsakdana. Na blazinah kavča, ki me objamejo topleje in mehkeje od žene (samo ne povejte ji tega, lepo prosim!!!), ne čudnem prehodu med zavedanjem in snom… premolim, premeditiram in tudi prespim svoj dan, svoje načrte, svoje zapise in pesmi. V tem hecnem polsnu se z Bogom marsikaj pomeniva, se spustiva v marsikak dialog… včasih pa so to monologi: z Ene ali z druge strani! Če iz kakršnihkoli razlogov izpustim to polurno seanso, se že v ranem popoldnevu kaže abstinenčna kriza.
Prav tako sem, če dobro premislim, zelo odvisen tudi od že omenjenih fizioloških potreb! Če jih ne opravim, se mi lahko zgodi, da ves dan mine v rahlem drncu, v iskanju primernega časa in lokacije… Lahko pa dan celo premencam na mestu, sluteč nezgodo, če bi se le premaknil!
Odvisen sem, čeprav le stežka priznam, od jutranje kave. Četudi pravi »kofetarji« moj jutranji »neskafe« gledajo zviška, tisti najbolj zagriženi pa mu niti nočejo podeliti status »kave«, mi – kadar si ga ne utegnem privoščiti – v ranem popoldnevu da vedeti, da ga pogrešam. Kadar pa v istem jutru »prešpricam« tako kavč kot kavo, sem od ranega popoldneva dalje nevaren za bližnjo in daljno okolico!
Odvisen sem od dela! Ne od službe, da ne bo pomote… Od dela. Če v tistih osemnajstih urah dneva, ki jih prebedim, ne storim česa ustvarjalnega, koristnega, pametnega, potrebnega, lepega, nujnega (včasih zadostuje že , da odnesem smeti ali pomijem posodo… se mi zdi, da sem zapravil (še en) dan… in mi je težko. In sem zatežen. In težko zaspim. In še težje kaj (lepega in lahkotnega) sanjam!
Priznam, da sem hud odvisnik!
Sem pa, se mi zdi, še hujši prilastek!
Saj si lastim in prilaščam vse po vrsti. In govorim: Moja hiša. Moj avto. Moje dvorišče. Moj plot. Moja služba. Moja plača. In to bi še nekako šlo… Morda…
A govorim tudi: Moja žena. Moji otroci. Moja družina. Moje življenje… Hmm…
A rečem tudi: Moj Bog!
In se prav zaradi Slednjega zavedam – če že sicer ne, pa vsaj tiste pol urice, ko ležim na kavču – da nič ni moje. Da nič nisem prinesel na ta svet. Da mi je vse podarjeno. Da je dar že to, da sem na svetu. Vse je dar. Pravijo. Vse je dar od Boga
