Oglašanje stenic so najprej ujeli v stetoskop, nato v mikrofon

Na obisku v Slovenskem arhivu živalskih zvokov

Lesna biomasa
foto: francok35/Pixabay

Ptičje petje je marsikomu vsakodnevna popotnica v nov dan. Glasove domačih živali dobro posnemajo že mali otroci. Kaj pa druge živali, predvsem tiste manjše in bolj »skrite«? Ste se recimo kdaj vprašali, kako se oglašajo stenice? Ali kako se sporazumevajo žabe? Polno takšnih in drugačnih živalskih zvokov je mogoče slišati v Slovenskem arhivu živalskih zvokov v Prirodoslovnem muzeju. Začetki arhiva segajo v leto 1959, pravi upokojeni znanstvenik dr. Matija Gogala, ki je takrat preučeval stenice:

“Bil sem brez kakršne koli pametne opreme. Oglašanje stenic sem najprej poslušal s stetoskopom. Z njim se da prisluškovati tudi zelo slabotnim, tihim glasovom. Da sem lahko prišel do prvih posnetkov, mi je pomagal takratni Radio Ljubljana, danes Radio Slovenija. Posneli smo liščka, ki sem ga imel na roki. Trak je še ohranjen, so pa to bili samo obrambni glasovi, ker se je žival zaradi moje bližine počutila ogroženo.”

Študijsko se v arhivu ukvarjajo z bioakustiko žuželk in zato imajo posnete tudi druge evropske in azijske žuželke, ne le slovenskih. Po številu zvočnih posnetkov stenic in pojočih škržatov je arhiv danes med največjimi v Evropi, po številu drugih zvokov pa na četrtem ali petem mestu, ocenjuje vodja arhiva dr. Tomi Trilar. Njihov cilj je zbrati posnetke in petje oglašanja vseh živalskih vrt, ki proizvajajo zvok in živijo na ozemlju Slovenije. Nekaj zvokov živali lahko slišite na posnetku oddaje, dr. Trilar pa izpostavlja gozdnega jereba:

“Za gozdnega jereba sem moral največkrat na teren. Imam 36 dni terena. Običajno v naravi poskušamo narediti tako dober posnetek, da ni treba uporabiti nobenih filtrov. A ravno, ko je jereb zapel, je čez gozd priletela cessna. Hrup letala sem moral pozneje prefiltrirati in letalo nadomestiti z zvokom okolice.”

V okviru dela arhiva so odkrili, da poznamo dve vrsti gorskega škržata in ne le eno, kot so strokovnjaki mislili prej. Se je pa delo v vseh teh letih kar precej spremenilo, razlaga dr. Trilar: “Predvsem je veliko lažje. Včasih je bilo treba na teren nesti agregat. Nosili so ga trije, štirje ljudje. Tudi snemalnik je bil tako težek, da sta ga nosila dva.”