Ker oktobra radio obeležuje devet desetletij risanja zgodb z zvokom, štiri četrtkove epizode namenjamo prav temu – možganom in zvoku. Najprej se bomo odpravili na bučno zabavo in se vprašali, kako naši možgani usmerjajo pozornost na enega sogovornika in kako je mogoče, da ob poplavi dražljajev v zelo glasni množici slišimo, če nas kdo pokliče po imenu. In po drugi strani – zakaj kdaj v mirnem okolju koga, kljub temu da je ob nas, enostavno ne slišimo, ker počnemo nekaj drugega? V četrtek ob 7.35 na Prvem! Pripravlja: Mojca Delač.
V prvi v nizu oddaj, ki jih namenjamo zvokom, govorimo o usmerjeni pozornosti in o nenamerni gluhoti
Ker oktobra radio praznuje devet desetletij risanja zgodb z zvokom, štiri četrtkove epizode namenjamo prav temu – možganom in zvoku. Najprej smo se odpravili na bučno zabavo in se vprašali, kako naši možgani usmerjajo pozornost na enega sogovornika in kako je mogoče, da ob poplavi dražljajev v zelo glasni množici slišimo, če nas kdo pokliče po imenu. In po drugi strani – zakaj kdaj v mirnem okolju koga, čeprav je poleg nas, preprosto ne slišimo, ker počnemo nekaj drugega? V svet nevronov nas je tokrat odpeljala prof. dr. Nilli Lavie z Univerze UCL v Londonu.
Učinek ‘koktejl zabave’ govori o fenomenu, ki orisuje, kako ljudje usmerjamo pozornost v pogovor, v katerega smo vključeni. Kljub tej osredotočenosti pa lahko človek sliši, če kdo v drugih pogovorih, v katere ni vključen, izgovori njegovo ime. Raziskovalci so to potrdili tudi v laboratorijskih eksperimentih.
Prof. Lavie pa je avtorica tako imenovane “load theory of selective attention“, ki govori o tem, kako obremenjenost z informacijami vpliva na naše zaznavanje.
Mi pa želimo razumeti, kako pozornost vpliva na sluh in zaznavanje vsega povezanega z glasom, torej vseh besed, ne samo posebnih. Tu nastopi moje delo. Gre za drugačen model procesiranja, ki pravi, da je vse odvisno od nivoja obremenitve z informacijami. Če je informacij veliko, potem ne zaznavamo ničesar, pojavi se tako imenovana »nenamerna gluhota«, podobno kot pri vidnih dražljajih »nenamerna slepota«.
Primer: vsi smo že kdaj tako zatopljeno tipkali v mobilni telefon, da smo preslišali koga od nas, ki nam je kaj govoril. Pa nismo ignorirali.
To je ena izmed naših študij, ki smo jo objavili pred nedavnim. Govori pa o tem, da količina obremenitve z informacijami, ki jim namenjamo pozornost, tudi če so samo vidne informacije, določa, ali bomo zaznali dodatno slušno informacijo ali ne. Gre za centraliziranje zmožnosti pozornosti. Verjetno bi pomislili, da vidne informacije, če jih je veliko, vplivajo na naše vidno zaznavanje in vodijo do nenamerne slepote, a dokazali smo, da vplivajo na sluh.
