Ali svoj glas res slišimo drugače?

Zakaj je številnim neprijetno, če slišijo svoj glas, in zakaj imamo čuden občutek, če je okoli nas čista, studijska tišina?

foto: Tim Geers

»Joj, ne morem se poslušat!« ali pa »A takšen je moj glas? To nisem jaz!« marsikdo pripomni, ko zasliši posnetek svojega glasu. Na radiu je seveda priložnosti za to veliko. Naši možgani so pravi dirigent procesiranja in interpretiranja zvoka in v tokratni jutranji epizodi smo preverili, ali se sami res slišimo drugače, kot nas sliši okolica, možgane pa smo za nekaj trenutkov postavili tudi v izredno tiho sobo, ki se ji reče radijski studio. Na potep v svet nevronov smo zavili s prof. dr. Sabo Battelino s  Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo UKC Ljubljana.

Ključno pri tem, da svoj glas slišimo drugače kot drugi, je to, da zvok do naših možganov potuje po več poteh, po zraku in po kosteh.

Drugačna je zaznava, ki pride iz našega grla, govoril, neposredno v naša ušesa in tudi prek našega tkiva, se pravi lobanjskih kosti, mišic, žrela, ust se zvok prenaša do našega srednjega ušesa. Tako da se slišimo neposredno, plus dodatek vibracij, ki se prenaša prek tkiv. Tako da verjetno naš glas prek radia ali kakšnega predvajanega medija zveni drugače, nikakor pa ne neprijetno. Ljudje ga zaznavamo kot tujega, ker nam ni običajen.

Na zaznavanje zvoka torej vpliva tudi to, kje potuje. Po zraku, po kosteh, po mehkih delih, tudi po vodi, pravi prof. dr. Battelino.

Če boste dali glavo v vodo med kopanjem v banji, boste lahko v nekaterih stanovanjskih enotah slišali sosede. Zvok se bo prenesel prek stene na vodo, prek vode na sluhovoda, dalje srednjih ušes v polžka in senčnično skorjo v možganih.