Šilentabor, "silni tabor", ki ga nikoli niso premagali napadalci, ampak strela, požar in zob časa.

Šilentabor je najvišji greben na jugozahodni strani Pivške kotline, ki deli Zgornjo Pivko od doline Reke in od Brkinov. Lepo število najdb iz prazgodovine priča o tem, da je vzdolž Taborskega grebena stalo več gradišč, med njimi je bilo največje na Šilentaborju. Gradišča so nastala najkasneje v začetku železne dobe, v 8. stoletju pred našim štetjem, pozneje pa so jih uporabili tudi Rimljani. Ob Šilentabru so v srednjem veku sezidali mogočen grad. O njem nam je ohranil pričevanje Valvazor. Grad naj bi dokončali leta 1471 kot protiturško utrdbo; v njegovih 50 izbah in kaščah so pred Turki in drugimi roparji, ki so pogostoma krožili po deželi, našli zavetje prebivalci okoliških vasi z obeh strani grebena. Grad je nato pogorel. Po izročilu naj bi ga razdejali puntarji, saj se je zadnja bitka zadnjega vseslovenskega kmečkega upora leta 1635 odvijala prav na tem območju. Po zgodovinskih podatkih pa je grad leta 1700 močno poškodovala strela, dokončno pa so ga razdejali Francozi v napoleonskih vojnah 100 let pozneje. Na vrhu Šilentabora stoji tudi cerkev sv. Martina, v kateri je prezbiterij z gotskimi rebri in freske iz leta 1464, ki sodijo v istrsko-kraški umetnostni krog. Cerkev so v času baroka dozidali in takrat je nastala še prostorna ladja. O Šilentaboru bomo govorili v Nedeljski reportaži.

O propadu mogočnega Šilentabra je pesnil tudi pesnik, narodni buditelj, časnikar in politik Miroslav Vilhar, ki je živel na gradu Kalec. Njegovo pesem so v svoji raziskavi zapisali učenci Osnovne šole Pivka Podružnica Zagorje leta 2012, ko so pripravili raziskovalno nalogo; S škarjami do škarij.

SILNI TABOR
Silni tabor, silni tabor!
Kdo te je do tal razrušil,
da zidovje razdrobljeno
med bršljanom kvišku dvigaš?

Al so Turci te podrli,
Turci divji, Turci ljuti?
Al so plami te požrli,
plami grozni, plami strašni?

»Niso Turci me podrli,
niso plami me požrli,
ni me doba razrušila,
ni me strela razdrobila!

Mene so deželi v brambo
zidali Ravanci-knezi,
Pivčani pa in Dolani
steno skladali na steno.

Bivali od nekdaj v meni
vitezi so trdosrčni,
ki so kmete v sužne, grenke,
težke jarme uklepali.

Dvakrat so prijeli kmetje
kopja, sul’ce, buzdovane,
dvakrat pa s krvavo glavo
od zidovja se vračali.

Tretjič primejo orožje,
planejo nad silni tabor,
kri polnila je nasipe,
v krvi sem se grad razrušil!«

Silni tabor, silni tabor!
Glase čuj iz podrtine:
Kdor te zidal, se protivši,
te razrušil kri prelivši!

Sogovorniki

Dr. Boštjan Laharnar, arheolog, Narodni muzej Slovenije.

Milan Šajn, skrbi za domačijo na Šilentabru.

Ivana Lenarčič, domačinka iz Šilentabora je , lahko bi rekli "oskrbnica" in vodička, ki hrani ključe cerkve sv. Martina. Kdor si želi ogledati notranjost cerkve jo mora prej poklicati po telefonu in se najaviti, drugače bo ostal pred zaprtimi vrati. To bi se kmalu zgodilo tudi meni, vendar se je sprva "odrezava gospa" povsem omehčala in me z velikim veseljem seznanila z zgodovino Šilentabora. Da bi se pa pustila fotografirati! No to mi pa ni uspelo.

Foto potep

Podatke o Šilentaboru in maketo te  občudovanje vredne utrdbe najdemo tudi v Parku vojaške zgodovine v Pivki.

Nato pa sem se odpravil skozi vas in nato po obronkih grebena tam kjer je stal srednjeveški grad in eden največjih protiturških taborov.

Ob zgornji sliki: V ljudskem izročilu se je ohranila zgodba, da je oblegano ljudstvo v taboru, rešila grajska kuharica, ki je na turške napadalce vrgla čebelji panj. Ti so se zaradi bolečih pikov razbežali na vse strani in obleganci so bili rešeni. V zahvalo  naj bi čebelam v taboru naredili posebno kotanjo z vodo. No bazenček sem našel, če pa je res iz tistih časov, pa naj presodi vsak sam.

Arheološka sondiranja na območju grajskega kompleksa so potrdila obstoj obrambnega obzidja srednjeveškega gradu in verodostojnost Valvazorjeve upodobitve Šilentabora. Tudi odkriti arheološki artefakti, datirani v čas od 15. do sredine 17. stoletja, potrjujejo v zgodovinskih virih omenjeno trajanje gradu. Na območju srednjeveških grajskih ostankov pa je bil najden tudi rimskodobni material, ki govori o poselitvi skalnega grebena že v zgodnjem rimskem obdobju. Tako je zapisala arheologinja Patricija Bratina z Zavoda za varstvo kulturne dediščine OE Nova Gorica, ki je leta 2005 na Šilentaboru opravljala arheološko sondiranje.

Arheološke raziskave pa potekajo še vedno na območju taborskega grebena, te vodi Narodni muzej Slovenije, dr. Boštjan Laharnar pa je o teh raziskavah podrobno spregovorili v oddaji. Pri tem je arheologom v veliko pomoč lidarska tehnologija preslikavanja (skeniranja) zemeljskega površja.

K Martinu

Posebna znamenitost Šilentabra je cerkev sv. Martina.

Milan Trobič