Pogovor s Tonetom Škrjancem, prejemnikom letošnje Veronikine nagrade za najboljšo pesniško zbirko leta
Med glasovi, ki naseljujejo sodobno slovensko pesniško krajino, eden najbolj izrazitih, neposnemljivih, idiosinkratičnih prav gotovo pripada Tonetu Škrjancu. Drugače rečeno: Škrjanec piše kakor nihče drug. V antologiji Mi se vrnemo zvečer, cvetoberu mlade slovenske poezije, nastale med letoma 1990 in 2003, je literarni zgodovinar Matevž Kos Škrjančevo pisavo označil kot poezijo »trenutka, prijateljstva, minimalistične štimunge in njene presežnosti, v kateri se zaustavi čas.« No, ko je pred 15 leti Kos pisal te besede, je bil Škrajnec avtor vsega štirih pesniških knjig. Danes bralke in bralci lahko posegamo po več kot desetih, zadnji med njimi, Dihaj, pa je pred kakimi 14 dnevi pripadla Veronikina nagrada za najboljšo pesniško zbirko zadnjega leta. Kako se je v desetletju in pol dopolnila, razširila oziroma spremenila Škrjančeva poezija? – Če je soditi po utemeljitvi, ki jo je letošnja Veronikina žirija spisala ob Dihaj, ne prav veliko, saj žiranti govorijo o izmojstreni poetiki ležernega obstranca, kar se nekako prilega stališču, ki ga je izrazil že Matevž Kos. A po drugi strani ne gre spregledati, da so člani strokovne komisije, ki je nagradila Dihaj, tudi zapisali, da sta Škrjančeva ležernost in brezusodnost pravzaprav varljivi. Kaj se torej skriva pod površjem Škrjančevih pesmi? – To je vprašanje, ki nas v pogovoru s Tonetom Škrjancem zaposluje v tokratnem Kulturnem fokusu.
