Da čez sedem let vse prav pride in da je tudi vsaka slaba stvar za nekaj dobra. Na podstrešjih se je zmerom našlo še kaj ustreznega kot nadomestek za tisto, ker je kje nenadoma odpovedalo. Vaški urar samouk je znal popraviti staro uro, tako da je merila čas tudi brez kakega vijaka.
Zdaj je v enem samem človeškem življenju vse preobrnjeno in kaj neki od večstoletne gotovosti še velja? Dva mehanika poznam: močno mladega in drugega ne še opazno starega. Iskan in srčno zaželen je predvsem ta. Res da zgolj od onih, ki krožijo po cestah s prastarim ropotačem. Toda starejši mehanik ga zna popraviti! Mladi nikakor. Zato si družno delita stranke na veliko zadovoljstvo vseh. Težava je v tem, da bo staremu mojstru zdaj zdaj zmanjkalo starih delov; sicer pa prav kmalu še lastnikov nekoč tako cenjenih katrc, fičkov in lad.
Mar je v doslej povedanem kaj skuha o duhovni vsebini? V grobem nič, mogoče tiči v finesi? A zanjo je zmeraj treba imeti oko, uho in uvid.
V Svetem pismu je rečeno: Starina je boljša. Toda kar povprek to ne velja. Vsaj doslej so se ljudje delili na one, ki hočejo imeti takoj vse novo, novejše in najboljše in na njim nasprotne: zadovoljne s tistim, na kar so najbolj navajeni. Ironija je v tem, da so ti večinoma trdnega, zdravega spanca. Oni, ki veliko dajo na trend, pa stresni in raztreseni.
Sem in tja je še videti poslopje, zametano z najrazličnejšo šaro; z vsem takim, kar je nekdaj veljalo, da čez sedem let prav pride. Ali pa kako stanovanje, podobno skladišču ropotije.
Zdaj poznamo recikliranje in to iznajdbo bi lahko imeli za pravi božji dar. Navsezadnje je res vse še za kaj uporabno, a pride prav le, če je hitro predelano v koristne reči. Kopičiti stvari samo zato, da jih imamo, nima pomena. Svetopisemska beseda je jasna: Neumnež, nocoj bodo tvojo dušo terjali od tebe, in kar si nagrabil, čigavo bo!
Pa vendar: hrani bele vinarje za črne dni. Stari nasvet naj bi veljal tudi za naš čas – kljub miselnosti, da bo blagostanje trajalo večno. Pa ne bo. Sploh pa: izuri se deliti dobrine s kom, ki mu trda prede že za vsakdanji kruh.
Da čez sedem let vse prav pride in da je tudi vsaka slaba stvar za nekaj dobra. Na podstrešjih se je zmerom našlo še kaj ustreznega kot nadomestek za tisto, ker je kje nenadoma odpovedalo. Vaški urar samouk je znal popraviti staro uro, tako da je merila čas tudi brez kakega vijaka.
Zdaj je v enem samem človeškem življenju vse preobrnjeno in kaj neki od večstoletne gotovosti še velja? Dva mehanika poznam: močno mladega in drugega ne še opazno starega. Iskan in srčno zaželen je predvsem ta. Res da zgolj od onih, ki krožijo po cestah s prastarim ropotačem. Toda starejši mehanik ga zna popraviti! Mladi nikakor. Zato si družno delita stranke na veliko zadovoljstvo vseh. Težava je v tem, da bo staremu mojstru zdaj zdaj zmanjkalo starih delov; sicer pa prav kmalu še lastnikov nekoč tako cenjenih katrc, fičkov in lad.
Mar je v doslej povedanem kaj skuha o duhovni vsebini? V grobem nič, mogoče tiči v finesi? A zanjo je zmeraj treba imeti oko, uho in uvid.
V Svetem pismu je rečeno: Starina je boljša. Toda kar povprek to ne velja. Vsaj doslej so se ljudje delili na one, ki hočejo imeti takoj vse novo, novejše in najboljše in na njim nasprotne: zadovoljne s tistim, na kar so najbolj navajeni. Ironija je v tem, da so ti večinoma trdnega, zdravega spanca. Oni, ki veliko dajo na trend, pa stresni in raztreseni.
Sem in tja je še videti poslopje, zametano z najrazličnejšo šaro; z vsem takim, kar je nekdaj veljalo, da čez sedem let prav pride. Ali pa kako stanovanje, podobno skladišču ropotije.
Zdaj poznamo recikliranje in to iznajdbo bi lahko imeli za pravi božji dar. Navsezadnje je res vse še za kaj uporabno, a pride prav le, če je hitro predelano v koristne reči. Kopičiti stvari samo zato, da jih imamo, nima pomena. Svetopisemska beseda je jasna: Neumnež, nocoj bodo tvojo dušo terjali od tebe, in kar si nagrabil, čigavo bo!
Pa vendar: hrani bele vinarje za črne dni. Stari nasvet naj bi veljal tudi za naš čas – kljub miselnosti, da bo blagostanje trajalo večno. Pa ne bo. Sploh pa: izuri se deliti dobrine s kom, ki mu trda prede že za vsakdanji kruh.
