Inženir, ki sam zase pravi, da prihaja iz Sovjetske zveze, je navdušen nad slovensko hrano in vodo
Inženir, ki sam zase pravi, da prihaja iz Sovjetske zveze, je navdušen nad slovensko hrano in vodo
Pred tremi leti je prišel iz Rusije, ker zase in za svojo družino v Rusiji ni videl prihodnosti. Po izobrazbi in duši je inženir, ki želi robotiko in ustvarjalnost na področju konstruiranja približati tudi slovenskim otrokom in mladim. Ima trgovino Mali Tehnoved, v Sloveniji pa razen nekaterih družinskih članov, ki živijo v Rusiji in Kazahstanu, ne pogreša ničesar. Dmitri Ainutdinov je pol Rus, pol Tatarec, rojen v Kazahstanu, študiral pa je v Rusiji, kjer je po študiju inženirstva tudi ostal. Zato 45-letnik zase pravi, da ni iz Rusije, temveč iz Sovjetske zveze.
Tu se počuti zelo varno, mogoče zato, ker nas obkrožajo gore. Imaš občutek, da te ščitijo, pravi naš sogovornik, ki takega občutka v Moskvi in Kazahstanu, kjer prevladuje ravninska stepa, ni imel. Navdušen je tudi nad ponudbo hrane. Pravi, da imamo tu najboljšo pico na svetu, zelo dober kruh in mesno kuhinjo. Malo se je zataknilo le pri čaju:
“Moja babica je pila čaj, to nam je v krvi. Ampak čaj v vrečki ni pravi čaj. Preden sem v Ljubljani našel čajno trgovino, mi je bilo kar težko.”
Dmitri Ainutdinov je inženir, čeprav to po njegovem mnenju ni najboljši slovenski prevod za rusko besedo konstruktor. Slovenski otroci, pa ne le otroci, so sicer zelo ustvarjalni, pravi, a vseeno opaža nekaj ovir. Potrošništvo otroke omejuje in jih dela posameznike.
“Pri robotiki sam ne moreš narediti ničesar, moraš sodelovati. Slovenske otroke pa težko razdeliš v skupine. Želijo biti prvi in sami nekaj izdelati, niso pa navajeni sodelovati.”
Tudi sicer se mu zdi, da Slovenci (pa ne samo Slovenci, temveč vsi Evropejci) nočemo iz svoje cone udobja in premalo gledamo naprej in v razvoj – v nasprotju s Kitajci, na primer, pravi Dmitri Ainutdinov.
