Z dr. Matjažem Gregoričem smo se odpravili v svet črnih vdov, najstrupenejših pajkov v naši regiji, ki jih v Sloveniji zaenkrat še ni.
V naši regiji so to pajki z najmočnejšim strupom, a so ugrizi redki, v Sloveniji te vrste zaenkrat še ni
Dr. Matjaž Gregorič, evolucijski biolog in arahnolog nas je sprejel v vedenjskem laboratoriju na Raziskovalni postaji Barje, kjer gojijo tudi črne vdove. Letos je bilo znova možno zaslediti nekaj poročil o srečanju s to vrsto ob Jadranski obali, zato smo preverili, katere so njene značilnosti.
Ime dobili po spolnem vedenju
Na črnih vdovah preučujejo velikostni spolni dimorfizem, samice so namreč precej večje od samcev (kot zanimivost- pajki so tisti predstavniki, kjer je pri kopenskih živalih ta razlika največja)
Samice črnih vdov so od 10-15-krat težje od samcev. S tem je povezanih tudi kar nekaj ekstremnih spolnih vedenj, kot je recimo spolni kanibalizem, obvezovanje partnerja, genitalna mutilacija, oralni spolni kontakt in podobno.
Črna vdova je zaradi tega dobila tudi svoje ime.
Sicer obstajajo razlike med vrstami, ampak tiste, ki so jih raziskovali na začetku, predvsem v Severni Ameriki, so znane po visoki stopnji spolnega kanibalizma in po tem, da se samec žrtvuje samici.
Črnih vdov je nekaj več kot 20 vrst, razširjenih po vsem svetu. Naša vrsta je dobila ime po svojih trinajstih pikah – L. tredecimguttatus.
Ni vedno tako, da imajo pike po celem telesu, je pa za vse predstavnike rodu značilen rdeč znak, bolj ali manj v obliki peščene ure, ki ga imajo na trebušni strani zadka. Delajo na videz neurejene mreže, običajno pod kamenjem, pod lesenimi ostanki dreves, v habitatih, kjer si lahko v skritem kotičku ustvarijo svojo mrežo in lovijo mimo hodeči plen.
Strup razvili za obrambo
Pri črnih vdovah je evolucija privedla do tega, da imajo zelo močen strup za obrambo. Različne vrste imajo različno močen strup. Vrste, ki se pojavljajo na Mediteranu, naj bi imele sorazmerno močen strup, je povedal dr. Gregorič in dodal, da ni smrtno nevaren za odraslega zdravega človeka.
Če pride do ugriza, vzemite pajka s seboj in pojdite k zdravniku, če sumite, da je to črna vdova.
Pri vsakem ugrizu ne porabijo enake količine strupa, saj je to presnovno energetsko potratno.
Ti pajki so precej mirni in ne gredo iz mreže, razen če jo uničimo ali pa pajka fizično zgrabimo, zato moramo imeti kar smolo, da pride do ugriza.
Na Hrvaškem nihče ne spremlja njihovega števila, nek podatek so seveda poročila ljudi o njihovem pojavljanju, kar pa seveda niso natančne metode.
Kolegi s Hrvaške pravijo, da ko nastopi leto, ko jih je res dosti, se jih najde povsod. Pridejo severno do Umaga in so po vseh klopcah, po postajališčih na avtocestah, pod sedežih na avtobusnih postajah, na robnikih cest, pa kljub temu tudi takrat pride do dveh, treh ugrizov na leto.
V prejšnjih generacijah je bilo ugrizov več.
Predvsem je šlo v dveh desetletjih po drugi svetovni vojni v poročilih o ugrizih za ljudi, ki so takrat še na roke želi in so pri tem po nesreči stisnili pajka, ki je ugriznil.
V Sloveniji jih še ni. Sklepajo, da klima še ni prava, saj so najhladnejši meseci še prehladni zanje, se bo pa najbrž z globalnim segrevanjem tudi to spremenilo, je povedal sogovornik.
Oglejte si tudi video, v katerem mediteranska črna vdova ujame svoj plen:
