Knjiga, s katero se začenja osrednji del pisateljskega opusa Dostojevskega. In s katero se v svetovnem merilu začenja tradicija pisanja o kazenskem taborišču.
Ko je bil znameniti ruski pisatelj Fjodor Mihailovič Dostojevski še mlad – star je bil vsega 28 let –, je sodeloval v liberalno usmerjenem literarnem krožku Petraševskega. Tam je z drugimi mladimi, napredno mislečimi intelektualci kritično razpravljal o ruski družbi, kulturi in politiki – posebej ostri so bili do avtokratske narave carjeve oblasti in ruskega tlačanstva –, zaradi česar so ga zaprli, mu izrekli smrtno kazen, ga nato v zadnjem hipu, ko je že stal pred strelskim vodom, pomilostili in ga namesto v smrt za štiri leta poslali v Sibirijo, na prisilno delo v katorgo. Izkušnjo življenja v tej carski predhodnici stalinističnega gulaga je Dostojevski nato popisal v Zapiskih iz mrtvega doma, ki so v novem prevodu pred nedavnim izšli pri založbi Beletrina. Gre za delo, ki med širšimi bralskimi množicami sicer ni tako znano kakor, na primer, Bratje Karamazovi, Zločin in kazen ali Idiot, a to še zdaleč ne pomeni, da je slabše od omenjenih romanov. Pravzaprav bi lahko rekli, da se zreli Dostojevski začenja prav z Zapiski iz mrtvega doma. Kaj nam pričujoče delo sporoča, v pogovoru s prevajalcem Borutom Kraševcem preverjamo v tokratnem Sobotnem branju.
