Zgodovinar, ki preučuje starejše pravosodno arhivsko gradivo, kjer odkriva zgodbe o rokovnjačih, detomorilkah, sirotah, otroškem delu in mnoge druge.

Dr. Gorazd Stariha je arhivski svetnik, zaposlen v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Enoti za Gorenjsko v Kranju, kjer se pri delu s starejšim in pravosodnim arhivskim gradivom srečuje z raznovrstnimi zgodbami in usodami ljudi iz preteklosti. Po osnovni šoli najprej ni vedel kaj bi študiral in se je vpisal na gimnazijo. Po končani gimnaziji ga je študijska pot najprej zanesla na FSPN- Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo, kjer si je obetal lahek študij brez zoprne matematike. Še preden pa je začel študirati, je moral na služenje vojaškega roka. In tudi njega je zaznamovala vojaška izkušnja, po kateri so se bodoči študenti navajali živeti po liniji najmanjšega odpora, kjer je bil edini cilj, da so bili vsak dan siti, medtem ko so čakali, da bodo slekli "vojaške cunje" in znova postali ljudje. S takšno popotnico, to je z izbiro študija, ki naj bi bil najlažji in z navadami iz vojske, ki so predvidevale zadovoljevanje zgolj fizičnih potreb, je bila seveda tudi FSPN prevelik zalogaj. In sledila je pomorska avantura pri piranski Splošni plovbi, ki se je prav tako hitro končala in dr. Gorazd Stariha je zaplul v zgodovinske, oziroma arhivske vode. Dr. Gorazd Stariha bo gost v oddaji Razkošje v glavi.

 

Dr. Gorazd Starih je kmalu spoznal, da  morjeplovstvo ni zaposlitev za vse življenje. Znova je  pregledal sporede fakultet in tokrat se je kot najperspektivnejša smer brez matematike izkazala zgodovina na filozofski fakulteti v Ljubljani. Zanimivo je, da se je tu našel in da je potem izbral pot arhivista, ki traja še danes.

 

Glavna tema, ki ga je vseskozi zanimala pa so bili rokovnjači.

Dr. Gorazd Stariha:

"Preučevanja kazenskih spisov sem se lotil v želji, da bi zvedel kaj več o rokovnjačih, ki so po slovenski osamosvojitvi doživeli ponovno odkritje, ponovno so jih začeli slaviti kot slovenske Robine Hoode, ki so ropali bogate in dajali revnim in za katerimi so zavzdihovala dekleta. Pričakovano so arhivski viri ta mit popolnoma razbili. Že res, da so rokovnjači kdaj pa kdaj oropali tudi kakšnega bogataša, sicer pa je bil za sodobnike že vsak trden kmet bogataš. Vendar je bilo to samo nekako za priboljšek. Za vsakodnevno preživljanje so kradli in izsiljevali sebi enake reveže, ki se niso mogli braniti pred njimi. Na prav mafijski način so terjali svoj davek, če se jim je kdo upiral pa so mu zagrozili, da mu bodo razparali vamp in poslali rdečega petelina na streho, in to so bili pripravljeni tudi uresničiti. Še bolj pogosti kot ropi, to se pravi nasilne kraje, pa so bile "navadne" tatvine."

Kazensko področje ne zajema samo roparjev in tatov, ampak se tu pojavlja že od nekdaj nasilje med spoloma, nasilje nad otroki.

Dr. Gorazd Stariha:

"Tako se je nabralo  veliko gradiva tudi za članek zakonskih umorov. V času od srede 18. do srede 19. st. so se žene mož največkrat hotele znebiti s strupom, moški pa so se na žene spravljali s fizičnim nasiljem, kar ustreza stereotipu o ženskih zastrupljevalkah in moških nasilnežih. Zanimiv stranski produkt zasledovanja razbojniškega delovanja je tudi delo, ki še čaka na objavo, o nasilni in nedovoljeni spolnosti v času po napoleonskih vojnah pa do šestdesetih let 19. st. To je bil čas, ko so bile homoseksualnost, sodomija, krvoskrunstvo še kaznive spolne prakse. Potem pa se je to začelo spreminjati, vedno več je bilo dopustnega in danes recimo prepovedanih spolnih praks pravzaprav ni več. Razen zaščite mladoletnih oseb je v bistvu prepovedano le spolno nasilje. Nasilje je tisto, ki je v samem temelju nesprejemljivo. Vse manj pa je prepovedi kdo s kom kaj počne, ovire so samo še kje to počnemo. Še vedno je na primer popolnoma nesprejemljiv seks v javnosti."

Posebno žalostne so zgodbe o nezakonskih otrocih, ki so jih njihove matere rojevale v Trstu in jih tam prepuščale v oskrbo sirotišnicam.

Dr. Gorazd Stariha:

"Svojo žalostno zgodbo so predstavljali tržaški najdenci, to so nesrečni otroci, ki so jih večinoma Kranjice kot nezakonske matere hodile rojevat v Trst in so nato prihajali nazaj v kranjsko zaledje v plačano rejo. Na podeželju so šle te sirote dobro v promet, saj so predstavljale redni letni vir denarnega prihodka. Kjer se deli državni denar, pa se prej ali slej pojavijo domislice, kako neupravičeno pristaviti svoj piskrček. V primeru najdencev so bile to umazane babe, ki so hodile v tržaško najdenišnico po novorojence, jih nalašč zanemarjale, da so jim že na poti iz Trsta pomrli, potem pa vsako leto kazale "nadomestne" otroke, da so potegnile rejnino."

Dr. Gorazd Stariha je začel sestavljati tudi knjigo o razbojništvu, kjer bo opisal tudi razbojnika Dimeža.

Razbojnik Dimež, iz knjige Danila Cerarja, Dimež.

foto: Danilo Cerar.

Konjički

Veseli in razbremeni ga tek. S tem se ukvarja od srednje šole, in ko ne bo mogel teči bo dobro tudi kolo. Rad drvari, dela na vrtu, rad dela nekaj konkretnega. Je zelo navdušen planinec, hribolazec, in pogosto se udeleži  tudi različnih pohodov.

 

 

Tek

 

O njegovem delu

 

Nekoč je njegova hči na vprašanje kaj počne njen oče odgovorila,  da očka preklada stare papirje brska po smeteh in potem piše pravljice.

 

Milan Trobič