Kako pomembna je praška pomlad v kontekstu hladne vojne, zgodovine mednarodnega komunizma in, ne nazadnje, naše sedanjosti?
V imenu obrambe mednarodnega komunizma je v zgodnjih jutranjih urah 21. avgusta 1968 kakih dva tisoč tankov in dvesto tisoč vojakov iz Bolgarije, Madžarske, Poljske in, kajpada, Sovjetske zveze vdrlo na Češkoslovaško. Tako imenovane praške pomladi, obsežnega reformnega procesa družbene, politične in ekonomske liberalizacije, ki ga je sprožila češkoslovaška komunistična partija sama, je bilo čez noč konec.
Pol stoletja pozneje se ti dogodki lahko zdijo precej oddaljeni, njihov zgodovinski pomen pa razmeroma omejen. Češkoslovaška je takrat pač ostala znotraj vzhodnega bloka, hladnovojna razmerja moči med Rusijo in Ameriko se niso spremenila, realno obstoječi socializem in sovjetska nadoblast pa sta še naslednji dve desetletji določali življenja milijonov ljudi na vzhodu Evrope.
Je potemtakem zgodbo o praški pomladi in njenem zatrtju – še zlasti če jo primerjamo z letom 1989, z žametnimi revolucijami in padcem berlinskega zidu – mogoče reducirati na raven nekakšne bežne, nekonsekventne epizode, izgubljene v velikem plimovanju zgodovine 20. stoletja? – Če je soditi po razmišljanjih gostov tokratne Intelekte, še zdaleč ne.
Zgodovinar dr. Jurij Hadalin, raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino, sicer ugotavlja, da je bila sovjetska intervencija, če jo gledamo s čisto vojaškega vidika, resnično zelo uspešen poseg. Vendar obenem dodaja, da so reforme, ki so jih leta 1968 izvajali Aleksander Dubček in drugi češkoslovaški komunisti, dvajset let pozneje navdihnile Mihaila Gorbačova:
Gorbačov je celo priznal, da je praška pomlad pravzaprav bila eden izmed zgledov za njegovi glasnost in perestrojko.
Tudi urednik, publicist in prevajalec iz češke književnosti, Jaroslav Skrušný, poudarja, da je praška pomlad pomembno pripomogla k padcu berlinskega zidu in koncu hladne vojne. A Skrušný pomena praške pomladi ne vidi toliko v kontekstu glasnosti, perestrojke in drugih liberalizacijskih procesov znotraj samih komunističnih partij v drugi polovici osemdesetih let kolikor v sporočilu, ki je nato navdihovalo vzhodnoevropske disidente: da namreč politika, ki postavlja ideološko čistost in dogmo pred dostojanstvo posameznika, ne more nikoli resnično uspeti:
Praška pomlad je nemalo prispevala k pojmovanju posameznika in njegovega položaja znotraj političnega sistema. Človek nikoli ne sme biti zgolj objekt manipulacije, vedno mora na neki način participirati v odločanju o svoji usodi. Pa četudi je le majhen, vsakdanji, smešen, absurden junak iz literarnih del kakega Kundere ali Hrabala, ki ga je sram, ko gre na zmenek, ker ima spodnjice iz trdega platna.
Spet drugače na praško pomlad gleda dr. Lev Kreft, predavatelj na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete. Dogodke na Češkoslovaškem namreč vzporeja s tistim, kar se je malodane istočasno godilo na zahodni strani železne zavese, v Franciji. Neuspeh pariških študentskih protestov maja 1968 in avgustovski neuspeh praške pomladi sta po Kreftovem mnenju Evropejce prvikrat po dveh stoletjih, ki so minila od francoske revolucije, napeljala na misel, da s totalnim družbenim prevratom morda le ni mogoče ustvarjati boljšega sveta:
Misel svetovne revolucije usahne zaradi neuspeha prevratov v Parizu in Pragi. Upanje je usahnilo. Nenadoma si ni bilo več mogoče zamišljati, kako bi se s prevratom, z revolucijo lahko spreminjalo svet na boljše. Da ga je mogoče spreminjati na slabše, je bilo dokazano. Kako se da svet spreminjati na boljše, je postalo pa vprašljivo. In to je še danes aktualno vprašanje.
Perestrojka, disidentstvo, upadanje vere v revolucijo … Praška pomlad je po vsem sodeč pomembno zaznamovala zgodovino dvajsetega stoletja. Toda danes živimo globoko v enaindvajsetem. Je za nas danes praška pomlad sploh še kakorkoli živa? – Dr. Primož Krašovec, predavatelj na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete, odgovarja takole:
Praga je bolj del zgodovine kakor sedanjosti. Z eno izjemo. Svetovna levica je danes na idejni, konceptualni ravni ujeta v brezplodno nihanje med pristajanjem na trg kot usodo, na tržno urejanje družbenih odnosov za vsako ceno, in med nostalgijo po planskem gospodarstvu in leninizmu. No, Praga 1968 pa je zgodovino soočila z vprašanjem, kaj je tisto kar ni ne sovjetski plan ne kapitalistični trg. In kolikor to vprašanje še vedno ni rešeno, toliko je praška pomlad še vedno živa.
Naj bo praška pomlad simbolna zavetnica človeškega dostojanstva brez upoštevanja katerega nobena politika ne more biti uspešna, naj bo agentka racionalne streznitve po dveh stoletjih upanja, da je z revolucionarnim prevzemom oblasti mogoče obrniti svet na bolje, naj bo vrtajoči vprašaj, ki nam ga preteklost neutrudno zastavlja ob dilemi, ali resnično ni mogoče preseči dihotomije med diktaturo trga in diktaturo proletariata – je eno gotovo: Prage ’68 tudi pol stoletja pozneje preprosto ni mogoče pozabiti.
