Šole, kot smo jo poznali nekoč, smo se spomnili s kustosi Slovenskega šolskega muzeja in prek spominov naših poslušalcev, ki so kdaj kakšno tudi ušpičili ali se zagledali v katerega od učiteljev.
V šolo, kot so jo poznali nekoč, se lahko vrnemo v Slovenskem šolskem muzeju
Šolstvo v Sloveniji je od časov vladarice Marije Terezije doživelo velike spremembe. Današnji otroci si le stežka predstavljajo, da bi bili v učilnici skupaj z drugimi petdesetimi ali celo 100 otroki, da bi s kredo pisali na tablice, da bi imeli pouk lepopisa in da bi bilo del ocene tudi lepo vedenje. So pa na obisku v Slovenskem šolskem muzeju, kjer imajo demonstracije učnih ur “po starem”, še posebej navdušeni nad kaznimi, ki so jih poznali nekoč, pravi direktor muzeja mag. Stanko Okoliš:
“V zgodovini si niso znali predstavljati šole brez palice. Seveda so poznali tudi druge telesne kazni – vlečenje za ta sladke in podobno. Tudi klečanje na koruzi je taka kazen. Imamo jo pri nas na učnih urah. Otroci jo zelo radi preizkusijo, hočejo biti kaznovani. Tako se postavljajo pred drugimi.”
Nekoč so bile takšne kazni veliko ponižanje. Tudi to, da so otroci v šolo prišli umazani, je bila velika sramota zanje, učitelji so jih lahko tudi kaznovali. Še posebej veliko pozornosti so obleki posvečali na prvi šolski dan, pojasnjuje muzejska svetnica mag. Marjetka Balkovec Debevec, ki takole opisuje prvo pot v šolo znamenitega pisatelja Ivana Cankarja:
“Dobil je novo obleko, ki mu je bila malo preohlapna, saj naj bi jo nosil dalj časa. V šolo sta šla z bratom, sijalo je sonce, lep dan je bil. Na vsej poti je bila ena sama velika luža. Ubogi Cankar se je spotaknil in padel ravno v to lužo. Obleko je umazal in strgal. Brat ga je odpeljal domov, kjer se je preoblekel. Tako žalostno je prvi šolski dan začel v stari obleki.”
