Če bi človeku pri dvajsetih letih vnaprej povedali, kaj vse bo v svojem življenju doživel, bi v večini primerov preprosto rekel, da je to nemogoče. Da česa takega nikoli ni sposoben prenesti. Potem pa, glej, prihajajo stvari, nenačrtovane, čisto drugačne, kot bi jih sam lahko načrtoval. In človek zmore. Sam sebe preseneča. Tega od sebe ne bi nikoli pričakoval.
Vsak lahko pobrska po svojem življenju in ugotovi kaj podobnega. Verjetno je to del našega človeškega dozorevanja, zelo pomemben del. To pomeni, da gremo naprej, da ne obstanemo na neki točki in se ne premaknemo več. Prav do zadnjega trenutka gremo naprej in morda bomo najbolj presenetili sebe prav v tistih zadnjih trenutkih življenja. Kdo ve?
Poslušala sem gospo, ki zelo slabo vidi. Iz leta v leto slabše. Ko je še hodila v službo, je pogosto razmišljala: »Če bi normalno videla, bi se lotila tega in onega, bi naredila to in to …« Sanjarila je o nečem, česar ni bilo. Kaj vse bi bilo, če bi bilo. Vsi poznamo takšna razmišljanja: kaj bi bilo, če bi imeli drugačne možnosti, če bi bili zdravi, če bi imeli dovolj denarja, če bi nam bili ljudje okrog bolj naklonjeni in še in še. Zdaj, ko se je zaradi vida upokojila, pa je njeno razmišljanje drugačno, veliko bolj skromno: »Da bi vsaj še toliko videla kot sedaj, pa bo šlo.« Ob takšnem razmišljanju se počuti bolj zadovoljno kot pred leti. Za premik v tem razmišljanju pa je potrebovala čas, kar nekaj let. Ni prišlo kar samo od sebe. Ta premik se je moral zgoditi v njej sami. Nihče ni mogel namesto nje narediti tega koraka. Drugi so jo lahko samo spremljali od daleč.
Prav je, da se o vsem tem pogovarjamo, da si takšne stvari povemo. S tem si med seboj pomagamo delati takšne premike v sebi. Kako čisto drugače živim, če rečem: »Bog bodi zahvaljen, da lahko še malo hodim«, kot pa če bi se ves čas samo jezila, da ne zmorem več, da ne zmorem toliko kot drugi. Na ta ali oni način se to tiče vsakega od nas, saj ne gre vedno samo za zdravje, ampak še za marsikaj drugega.
Če bi človeku pri dvajsetih letih vnaprej povedali, kaj vse bo v svojem življenju doživel, bi v večini primerov preprosto rekel, da je to nemogoče. Da česa takega nikoli ni sposoben prenesti. Potem pa, glej, prihajajo stvari, nenačrtovane, čisto drugačne, kot bi jih sam lahko načrtoval. In človek zmore. Sam sebe preseneča. Tega od sebe ne bi nikoli pričakoval.
Vsak lahko pobrska po svojem življenju in ugotovi kaj podobnega. Verjetno je to del našega človeškega dozorevanja, zelo pomemben del. To pomeni, da gremo naprej, da ne obstanemo na neki točki in se ne premaknemo več. Prav do zadnjega trenutka gremo naprej in morda bomo najbolj presenetili sebe prav v tistih zadnjih trenutkih življenja. Kdo ve?
Poslušala sem gospo, ki zelo slabo vidi. Iz leta v leto slabše. Ko je še hodila v službo, je pogosto razmišljala: »Če bi normalno videla, bi se lotila tega in onega, bi naredila to in to …« Sanjarila je o nečem, česar ni bilo. Kaj vse bi bilo, če bi bilo. Vsi poznamo takšna razmišljanja: kaj bi bilo, če bi imeli drugačne možnosti, če bi bili zdravi, če bi imeli dovolj denarja, če bi nam bili ljudje okrog bolj naklonjeni in še in še. Zdaj, ko se je zaradi vida upokojila, pa je njeno razmišljanje drugačno, veliko bolj skromno: »Da bi vsaj še toliko videla kot sedaj, pa bo šlo.« Ob takšnem razmišljanju se počuti bolj zadovoljno kot pred leti. Za premik v tem razmišljanju pa je potrebovala čas, kar nekaj let. Ni prišlo kar samo od sebe. Ta premik se je moral zgoditi v njej sami. Nihče ni mogel namesto nje narediti tega koraka. Drugi so jo lahko samo spremljali od daleč.
Prav je, da se o vsem tem pogovarjamo, da si takšne stvari povemo. S tem si med seboj pomagamo delati takšne premike v sebi. Kako čisto drugače živim, če rečem: »Bog bodi zahvaljen, da lahko še malo hodim«, kot pa če bi se ves čas samo jezila, da ne zmorem več, da ne zmorem toliko kot drugi. Na ta ali oni način se to tiče vsakega od nas, saj ne gre vedno samo za zdravje, ampak še za marsikaj drugega.
