Duhovna misel

Ko si gremo na živce

duhovna-misel
foto: Duhovna misel

Že v otroštvu so me naučili, da moraš v življenju »marsikaj požreti« in me je zato pogosto bolel želodec; krivično pač težko prebavimo – običajno v nas obleži, teži in se kisa. Potem nas seveda razjeda – ne le telo, pač pa tudi misel in srce. – Vsekakor ni dobro, če nosimo težo sami in zadržujemo v sebi, kar nas prizadene: shramba našega nezavednega se polni z nepredelanimi dogodki, kot zakisanimi kumaricami. Prebuja se slabost in bolezen – pogosto pa v nas zavre in neobvladano bruhne na plan.

V izbruhu potlačenih prizadetosti ni običajno nobene pameti, je le srdito sporočanje ranjenosti in je to sporočanje doživljajsko: zbadamo, ker nas je nekaj zbodlo; prizadenemo, ker smo bili prizadeti. Mnoga maščevanja so samo sporočanja, kako nas je početje bližnjih prizadelo. Ker pa niti ne razumemo, kaj šele obvladamo kulturo doživljajskega sporočanja, se ujamemo v začarani krog nenehnega: raniš me – ranim te – raniš me … in postane globoka medosebna poškodovanost edina resničnost v naših odnosih.

In kako sporočati drugače? Omenil bom dve samo rešitvi:

Učimo se govoriti ne le o drugih – spregovorimo o svoji doživljajski resničnosti. V krogu najbližjih si povejmo, kako doživljamo dogodke življenja, predvsem pa kako se doživljamo med seboj – tudi, ko si gremo na živce. Najbližji si pač najpogosteje hodimo po živčkih. Ko si zaupamo svojo doživljajsko resničnost se napetost sama po sebi sprosti, sicer zagrmi. In način pogovora naj ne bo nikoli: »Ti si kriv, …,« pač pa: »Tvoje ravnanje sem doživel …« Odnos lahko zmaga le v medsebojnem razumevanju ozadij in sočutju.

In kaj storiti, če ne zmoremo, da ne bi znancu, sodelavcu … – pač nekomu, ki nas je prizadel, to povedati iz vse svoje ranjenosti. Svetujem, kar je v pomoč tudi meni: napišimo mu pismo. V njem izrazimo, vse kar nam leži na duši. Samo pisma nikar ne oddajmo isti dan! Ker smo dal iz sebe, kar nas teži, se bomo umirili. Naslednji dan napisano ponovno preberimo. Sam nisem do sedaj odposlal še nobenega pisma svoje prizadetosti.

Naj vam za konec povem, da bom tudi letos vlagal kumarice. Toda, kisle kumarice bom vlagal v kozarce in – vsaj upam tako – ne v sebe tistih o katerih je tekla misel.