Dobro jutro, spoštovane poslušalke in poslušalci. Ko človek na vse zgodaj uzre ravno prebujenega otroka, ki s svojim drobnim pogledom boječe gleda v nov dan, se nehote postavimo v pokroviteljsko držo. Poznana nam je igra skrivanja; in to ne tista, ko se otroci igrajo sami, ampak tista resna, ko se komaj stoječi malček spoznava s svetom okrog sebe. Izza matere ali očeta otrok počasi gleda v neznano, tuje. Nobena druga stvar ga ne bo spravila iz varnega starševskega zavetja, kakor le lastno prepričanje, da je to, kar vidi, vredno zaupanja. Če gledamo otroka in se mu nasmehnemo ali kako drugače spremenimo obrazne poteze, bomo opazili, kako poskuša ujeti našo obrazno mimiko in jo posneti. Nehote išče stik s svetom in prepoznava, ali je ta, ki stoji pred njim vreden zaupanja ali ne.
Odrasli hitro pretentamo otroka, da nam zaupa, in pri tem si mislimo, da ga bo že življenje izučilo, kako je treba biti veliko bolj previden. Če smo pošteni, vemo, da otrok spet ni tako nepremišljen v svojem zaupanju. Vseskozi ostaja v stiku s svojim starši, s svetom, ki mu daje varnost. K njim se vrača in pri njih najde tudi moč, da se drzne v svet tujcev. Samo iz tega varnega zavetja svojih staršev bo otrok počasi gradil samozavest in se spopadal z neznanim, ki ima pogosto predznak nevarnega in grozečega.
Da je šlo v tej dobi kaj narobe, pogosto sklepamo pri ljudeh, ki so preveč zaupljivi ali po drugi strani popolnoma prestrašeni. Sprašujemo se, kako to, da se naivnež ne nauči, da ne smeš vsem zaupati. Po drugi strani pa želimo komu dopovedati, da niso vsi tujci sami po sebi nevarni in nevredni zaupanja. Prav v teh dneh, ko se radi podajamo na tuje, se lahko vprašamo, kje sem sam. Bi bil rad kot otrok skrit za varno zavetje matere, ali pa sem naiven, kot tisti, ki ne ve, da so tudi taki ljudje, ki radi živijo na račun drugih. S pisateljem Hebbelom se moramo zavedati, da je zaupanje največje žrtvovanje samega sebe. Če otrok ne bi nikoli zapustil varnega zavetja svojih staršev, ne bi nikoli odrastel. Podobno je z nami: če ostajamo zgolj ujeti v zapeček lastnega doma in se nismo na nek način pripravljeni odpovedati sebi, se ne bomo naučili veliko novega.
Zdravo življenje je iskanje ravnotežja med izgubo in ohranitvijo zaupanja. Zato vam vsem želim, da bi kakor otrok z radostjo spoznavali vse novo današnjega dne in ob tem ohranili previdnost, da se bomo jutri znova prebudili z obilo radovednosti in zaupanja.
Dobro jutro, spoštovane poslušalke in poslušalci. Ko človek na vse zgodaj uzre ravno prebujenega otroka, ki s svojim drobnim pogledom boječe gleda v nov dan, se nehote postavimo v pokroviteljsko držo. Poznana nam je igra skrivanja; in to ne tista, ko se otroci igrajo sami, ampak tista resna, ko se komaj stoječi malček spoznava s svetom okrog sebe. Izza matere ali očeta otrok počasi gleda v neznano, tuje. Nobena druga stvar ga ne bo spravila iz varnega starševskega zavetja, kakor le lastno prepričanje, da je to, kar vidi, vredno zaupanja. Če gledamo otroka in se mu nasmehnemo ali kako drugače spremenimo obrazne poteze, bomo opazili, kako poskuša ujeti našo obrazno mimiko in jo posneti. Nehote išče stik s svetom in prepoznava, ali je ta, ki stoji pred njim vreden zaupanja ali ne.
Odrasli hitro pretentamo otroka, da nam zaupa, in pri tem si mislimo, da ga bo že življenje izučilo, kako je treba biti veliko bolj previden. Če smo pošteni, vemo, da otrok spet ni tako nepremišljen v svojem zaupanju. Vseskozi ostaja v stiku s svojim starši, s svetom, ki mu daje varnost. K njim se vrača in pri njih najde tudi moč, da se drzne v svet tujcev. Samo iz tega varnega zavetja svojih staršev bo otrok počasi gradil samozavest in se spopadal z neznanim, ki ima pogosto predznak nevarnega in grozečega.
Da je šlo v tej dobi kaj narobe, pogosto sklepamo pri ljudeh, ki so preveč zaupljivi ali po drugi strani popolnoma prestrašeni. Sprašujemo se, kako to, da se naivnež ne nauči, da ne smeš vsem zaupati. Po drugi strani pa želimo komu dopovedati, da niso vsi tujci sami po sebi nevarni in nevredni zaupanja. Prav v teh dneh, ko se radi podajamo na tuje, se lahko vprašamo, kje sem sam. Bi bil rad kot otrok skrit za varno zavetje matere, ali pa sem naiven, kot tisti, ki ne ve, da so tudi taki ljudje, ki radi živijo na račun drugih. S pisateljem Hebbelom se moramo zavedati, da je zaupanje največje žrtvovanje samega sebe. Če otrok ne bi nikoli zapustil varnega zavetja svojih staršev, ne bi nikoli odrastel. Podobno je z nami: če ostajamo zgolj ujeti v zapeček lastnega doma in se nismo na nek način pripravljeni odpovedati sebi, se ne bomo naučili veliko novega.
Zdravo življenje je iskanje ravnotežja med izgubo in ohranitvijo zaupanja. Zato vam vsem želim, da bi kakor otrok z radostjo spoznavali vse novo današnjega dne in ob tem ohranili previdnost, da se bomo jutri znova prebudili z obilo radovednosti in zaupanja.
