V evropskem in slovenskem znanstvenem prostoru je že dolgo jasno, da je balada ena najbolj bogatih in ohranjenih kulturnih stvaritev
»V evropskem in slovenskem znanstvenem prostoru je že dolgo jasno, da je balada ena najbolj bogatih in ohranjenih kulturnih stvaritev,« zapiše prof. dr. Marjetka Golež Kaučič v uvodu v znanstveno monografijo z naslovom Slovenska ljudska balada, ki je pravkar izšla pri Založbi ZRC. Gre za izčrpno in temeljno delo o baladi, »peti zgodbi«, kot to vrsto ljudskega pesemskega izročila imenuje avtorica. Z njo želi »predstaviti slovensko ljudsko balado kot vsebinsko izjemno bogat žanr tako v folkloristiki kot v literarni zgodovini«, navaja. Osrednje mesto v celoviti znanstveni monografiji je besedilna analiza, ki avtorico navede k poskusu aplikacije nekaterih novih pogledov in spoznanj na balado. Avtorica se na primer izprašuje, katera žival je Riba Faronika? Bitje vode in zemlje je lahko tudi tjulenj. Ob tem dokaže, da slovenski prostor premore več kot 300 tipov balad. Mnoge so po vsebinskih motivih sorodne po vsem evropskem prostoru, nekaj pa je izvirno slovenskih (o desetnici, o mlinarju, ki se je sprl s smrtjo, o plesalki, ki jo je odnesel hudič – pozneje inspiracija Prešernovemu Povodnemu možu). Vse so že dolgo znane kot del ljudskega slovstva, a so tako prežete z literaturo, da se je avtorici zdelo nujno ponovno premisliti odnos ljudske balade do literature. Pri vsem tem pa je zelo pomembno, da ima slovenska ljudska balada še vedno zelo živo vlogo tako v izročilu ljudskega petja na Slovenskem, kot v zvrsti zborovske glasbe in tudi v vseh novejših poustvarjalnih pristopih do ljudske glasbe. O slovenski ljudski baladi bosta torej tekli beseda in pesem, z avtorico znanstvene monografije, prof. dr. Marjetko Golež Kaučič ob raznovrstnih glasbenih posnetkih baladnega izročila.
