Cerkev, ki so jo gradili vojaki avstro-ogrske monarhije, je eden najlepših kulturnih spomenikov iz prve svetovne vojne v Evropi
V odmaknjeni dolini reke Tolminke, stran od glavnih prometni poti, v tišini gora, ki ga obdajajo, stoji eden najlepših kulturnih spomenikov prve svetovne vojne – cerkev Sv. Duha v Javorci. Svetišče, ki na eni strani priča o grozodejstvih vojne, na drugi pa o slogi, lepoti in želji po miru.
S starim znakom evropske kulturne dediščine se je cerkev ponašala že prej, lani pa je ponovno prejela ta znak – po novih, zahtevnejših merilih. Tako je poleg bolnišnice Franja postala drugi slovenski kulturni spomenik in eden izmed 38 v Evropi, ki jim Evropska komisija priznava posebno vlogo v zgodovinskem in kulturnem razvoju Evrope ter pri razširjanju skupnih evropskih vrednot. Sporočilo cerkve, ki je bila leta 1999 razglašena tudi za kulturni spomenik državnega pomena, je mir, posebna pa je tudi zaradi svojega zgodovinskega pomena, lepote arhitekture in okolice ter zato, ker gre za ekumensko cerkev – v njej izvajajo tudi bogoslužja drugih veroizpovedi, ne le katoliške.
Svetišče stoji v občini Tolmin, ki je tudi njegova lastnica, iz Tolmina pa poleti do izhodišča za kratek vzpon do cerkvice vozijo tudi avtobusi. Ta kraj spomina se namreč nahaja v Triglavskem narodnem parku, na 571 metrih nadmorske višine, na majhni planoti, polni s pašniki in obdani z gorami – zato domačini pravijo, da grejo v Javorco, ne na Javorco. Pogled nanjo se nam odpre šele na koncu, kot nagrada za kratek, a ne ravno položen vzpon. Takrat zagledamo mogočno kamnito stopnišče, leseno cerkev, na zunanjih straneh katere je naslikanih 20 grbov dežel nekdanje avstro-ogrske monarhije, in stolp s sončno uro …
Petra Rovšček, vodnica po cerkvi: »Tako znotraj kot zunaj je nekaj unikatnega. Ta cerkev je najlepši spomenik prve svetovne vojne, verjetno v vsej Evropi. Znak evropske dediščine pomeni, da so Evropejci spoznali, da to ni slovenski spomenik. Je spomenik prve svetovne vojne, spomenik osrednje Evrope, vseh narodov, ki so se tu borili.«
Vojaki so jo zgradili v 7 mesecih
Po enem letu pozicijskega bojevanja na vrhovih, ki obkrožajo Javorco, se je poveljstvo avstro-ogrske vojske, ki je imelo tam bazo, domislilo, da bi lahko postavili spomenik padlim. Zmagala je zamisel dunajskega slikarja Remigiusa Geylinga, ki pa ni vključevala le spomenika, temveč tudi kapelo oz. cerkev, ki bi bila v uteho vojakom različnih narodnosti in veroizpovedi, ki ostajajo na soški fronti. Vojaki 3. gorske brigade so svetišče v secesijkem slogu gradili manj kot leto dni – od 1. marca in 1. novembra 1916. V notranjosti naredijo največji vtis imena padlih, vžgana na hrastove lesene deske, narejene iz škatel za strelivo. Čeprav je na njih 2564 imen (vojaki so zaradi strahu poveljnikov, da bodo dezertirali, prihajali iz vzhodnih delež monarhije), je to le majhen delež tistih, ki so med prvo svetovno vojno izgubili življenje v tistem predelu Julijskih Alp. Še vedno se zgodi, da pridejo potomci padlih in na njih iščejo ime svojega prednika. “Če ga najdejo, je prizor zelo čustven,” pravi Rovščkova.
Ker je cerkev iz macesnovega lesa, potrebuje nenehno obnovo. Sicer sta ji prizanesli tako prva kot druga svetovna vojna, ne pa tudi zanemarjanje po drugi svetovni vojni in potresi v Posočju v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Cerkev je last občine Tolmin, zato za obnove in delovanje danes skrbi občina, tudi ob pomoči Turistično-informacijskega centra Tolmin, Tolminskega muzeja, ki je ob obletnici pripravil razstavo 100 let bazilike miru, zavoda RS za kulturno dediščino in ministrstva za kulturo.
