Ko sodobni človek službo od devetih do petih zamenja za plovbo po modrih prostranstvih Sredozemlja
Poletje je pred vrati in to je čas, ko si malodane vsi Evropejci – ne glede na to ali si kaj takega lahko tudi privoščijo ali ne – želijo, da bi pobegnili na obale Sredozemlja in v blagodejni senci kakega borovega gozdička pozabili na težave, ki jih prinaša sodobno življenje. Sonce, morje in veter pri tem resnično lahko pomagajo, a, kot vemo, se je po tednu ali dveh praviloma treba vrniti v resničnost. Ali pa tudi ne. Kakor namreč ugotavlja antropologinja dr. Nataša Rogelja z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije pri Znanstveno-raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti se zlagoma povečuje število ljudi, ki za seboj pustijo svoje službe, svoje domove, svoja utečena socialna okolja, si kupijo jadrnico in pričnejo živeti kot nekakšni morski nomadi. S svojimi plovili so pač nenehno – od januarja do decembra – na poti, na poti so od obale do obale, od pristanišča do pristanišča in to vzdolž celega Mediterana. Kaj te ljudi, te morske nomade pravzaprav napelje k tako radikalni spremembi življenjskega sloga? Kako poteka njihovo življenje na jadrnici? Česa si sploh obetajo od potovanja, ki nima nikakršnega cilja, od potovanja, ki je samemu sebi namen? – Na ta vprašanja je Nataša Rogelja, ki je pred časom več let tudi sama živela kakor eden izmed morskih nomadov, lani skušala odgovoriti v v angleščini pisani antropološki študiji Blue Horizons (Modra obzorja), no, pred nedavnim pa je v slovenščini pri založbi Aktivni mediji izdala še izrazito lirično, meditativno potopisno knjigo Trinajsti mesec, v kateri je bolj z literarnimi kakor teoretskimi prijemi skušala izrisati portret sodobnega morskega nomadstva. Do kakšnih zaključkov se je dokopala, bomo skušali ugotoviti v tokratnem Kulturnem fokusu.
