Intervju

‘Najtežji so bili vedno trenutki, ko sem odhajal’

Andrej Štremfelj, mojster plezanja in življenja, ki je postal deseti v vsej zgodovini podeljevanja zlatega cepina za življenjske dosežke

mojsterstremfelj
foto: Osebni arhiv Andreja Štremflja

Andrej Štremfelj je leta 1979 stal na vrhu sveta. Ko sta z Nejcem Zaplotnikom stala ob kitajski piramidi in bila prva Slovenca in Jugoslovana na najvišji točki našega planeta, se je zdelo, da višje ne gre. Vendar je bil to za Andreja Štremflja, letošnjega dobitnika zlatega cepina za življenjsko delo, le začetek poti. In ta mu je letos prinesla več kot zasluženo mesto med legendami svetovnega alpinizma, kakršne so Walter Bonatti, Reinhold Messner, Kurt Diemberger in drugi. Skupaj jih je deset, z zadnjim izmed njih, Andrejem Štremfljem, pa se je pogovarjal Jure K. Čokl.

Morda najprej informacija našim poslušalcem, ki sveta vertikale ne poznajo najbolje – več kot zasluženo je letos postal deseti v vsej zgodovini, ki bo prejel zlati cepin za življenjske dosežke. Komisija ga je postavila ob bok imenom, kot so Walter Bonatti, Reinhold Messner, Doug Scott, Robert Paragot, Kurt Diemberger, John Roskelley, Chris Bonington, Wojciech Kurtyka in Jeff Lowe. To so največji alpinisti vseh časov z izjemo tistih, ki so žal svoje poti sklenili prezgodaj.

Andreja Štremflja je vest ujela nekje pod Triglavom. Kako simbolično – ravno letos, ko praznujemo 240 let prvega vzpona na našo najvišjo goro, je tudi sam, zdaj tudi uradno, postal neke vrste vrh našega alpinizma. Samo od sebe se zastavlja vprašanje, kako svojo alpinistično pot, zaradi katere je prejeli zlati cepin, vidi sam.

“Ko sem bil v žiriji za podeljevanje zlatih cepinov, so me ostali žiranti malo dražili, kdaj bom jaz dobil zlatega za življenjsko delo. Takrat tega nisem resno jemal. Ampak nekje pa to ostane. Ko pa je prišel tisti telefonski klic, sem bil presenečen, seveda. Ampak vedno je najlepše dobiti nagrado za nekaj, kar počneš rad”.

Posebno mesto v očeh slovenskih alpinistk in alpinistov ima tudi zato, ker ga ima večina izmed njih za zgled. Koga pa je za zgled imel on?

“Kot mladostnik sem prebral vse knjige, ki so o plezanju obstajale. Možakarji, ki so bili s palicami in klobuki na osemtisočakih. Neverjetno. Kasneje pa mi je bil najbrž edini vzornik Nejc Zaplotnik. Postala sva prijatelja in soplezalca. Drugih vzornikov nisem imel.”

Ali imajo dosežki današnjih generacij torej enako težo kot tisti iz tako imenovanih zlatih časov alpinizma?

S tem časovnim zamikom tega ne moremo primerjati. Kot bi primerjal jabolko s čebulo. Ampak danes so zaradi te velike komercializacije vrhovi izgubili nekaj tiste draži. Vseeno pa so današnji dosežki na nivoju, čeprav so nek povsem drugačen svet.”

Kako to, da si za cilj, vsaj kot je videti, niste zadali plezanja na vseh 14 osemtisočakov, ampak ste se raje odločili za sicer nižje, vendar precej bolj kompleksne cilje?

“Že Nejc je imel idejo, da bi preplezal vse osemtisočake. Takrat je bilo to sveža ideja. Potem je to postalo zbirateljstvo in to se mi ni več zdelo smiselno. Hkrati sem opazil, da imajo samo malo nižji vrhovi prav tako izjemno lepe, tudi precej težje linije. Obojega hkrati se pa ne da. Samo eno življenje imaš – ali izgubiti čas za osemtisočake, ali pa oditi tja, kamor te zares potegne. Izbira potem ni težka.”

Mnogi menijo, da alpinizem izgublja komponento romantike, raziskovanja, saj gre mlajšim generacijam pri izbiri ciljev pretežno za težavnost, ne pa toliko za celovito izkušnjo. Se strinjate?

“Včasih, če nisi šel na odpravo ali pa je bila neuspešna, si dolgo čakal na naslednjo. Zdaj se je lažje odločiti in oditi. Se pa vse dela na hitro, mladi nimajo dovolj potrpljenja. Niti časa, zaradi služb.”

Imate namen oditi na še kakšno odpravo z namenom plezanja težjih smeri ali ne?

“Ne. Človek mora spremljati svoj organizem in vedeti kako naprej. Da bi splezal kakšno stvar, ki se meni zdi resna, nisem več.”

Ravno Mark Prezelj vas je lani, ko ste prejeli nagrado Planinske zveze Slovenije za življenjsko delo, imenoval mojster Štremfelj. Vaše mojstrstvo se po njegovih besedah nanaša tudi na področja, ki niso neposredno povezana s plezanjem. Katera so za vas najpomembnejša?

“Na prvem mestu je moja družina. Brez podpore ne bi zmogel. Najprej s strani staršev, potem s strani moje žene, Marije. Velikokrat je bila sama doma, vse breme je bilo na njej. To čakanje … Daleč najtežji del vsake odprave pa mi je bil trenutek, ko sem odhajal od doma.”

Morda pa je dejstvo, da je resnični mojster ravno v obvladovanju ravnotežja med na videz nezdružljivimi komponentami, ki sestavljajo življenje.

Naj bo še dolgo tako, mojster Andrej Štremfelj. Hvala, ker ste si vzeli čas za nas in za naše poslušalce. Naj bo vaš korak še naprej varen, kamor koli že vas bo vodil.