Lukomir, moj dom

Etnografski film o najvišje ležeči vasi v Bosni in Hercegovini prikazuje cikel pašne sezone na pobočjih Bjelašnice

foto: Manca Filak

Etnografski film Lukomir, moj dom, ki sta ga ustvarila mlada raziskovalca Manca Filak in Žiga Gorišek, prikazuje življenje starejšega para, Tidže in Hismeta Čomor. Lukomir je najvišje ležeča vas v Bosni in Hercegovini, ki se nahaja na pobočjih Bjelašnice na višini slabih 1500 metrov. Tam omenjeni par še vedno živi na tradicionalni pašniški način. Vasica ima tudi v kontekstu tamkajšnjega območja in Bosne in Hercegovine posebno mesto, saj je ena redkih, ki med vojno na Balkanu ni bila požgana. Njena lega je do neke mere med drugim nudila varno zavetje ljudem, ki so se vanjo zatekli pred vojno vihro. Prav zato danes kljub temu, da še omogoča tradicionalni način življenja, s svojo ohranjenostjo arhitekture in krajine, postaja turistično zelo privlačna.

Manca in Žiga sta se z območjem Balkana spoznala prek študijske izmenjave. Manca je svoje študijske obveznosti opravljala v Makedoniji, Žiga pa v Sarajevu in tako je tudi prvič spoznal Lukomir. Tamkajšnje življenje in transhumanca sta ga zelo privlačili. Ta način življenja jima ni bil tuj, saj sta pred tem že opravila raziskovalni projekt takega življenja v Sloveniji pod Mangartom.

Žiga: Jaz sem takrat iskal lokacijo, kjer bi lahko opravil svojo raziskavo, zanimala me je transhumanca in našel sem Bjelašnico in s tem Lukomir. Danes je to precej znana vas, veliko objav o njej najdemo tudi na svetovnem spletu. Lukomir sem izbral, ker ponuja preplet sodobnega turizma in tradicionalnega pašništva.

Manca: Oba naju povezuje veselje do vizualne antropologije, ki se je razvilo med najinim študijem antropologije in etnologije.

Etnografski film je posebna zvrst. Do neke mere se njegove prvine prepletajo z lastnostmi dokumentarnega filma, a obstajajo pomembne razlike. Ustvarjanje poteka s kamero, terenskim dnevnikom in drugimi pripomočki, predvsem pa je pomembno raziskovanje z udeležbo. Tako sta tudi Manca in Žiga v okviru raziskave morala poprijeti za vsa dela, ki jih je na planini treba opraviti. Ker sta se s to dejavnostjo že srečala, jima niso bila tuja. Sčasoma so se zaradi tega med njima in Tidžo in Hismetom Čomorjem spletle tesne, skoraj družinske vezi. Tako je Lukomir na nek način postal tudi njun dom.

Posebnost ustvarjanja etnografskega filma je tudi ta, da takó kot življenje, ki ga beleži, nima napisanega scenarija. Med snemanjem materiala nikoli nista vnaprej vedela, kaj ju tisti dan čaka. Vse se dogaja sproti in avtor se mora na to ustrezno odzvati.

Manca: Predvsem ne gre za to, da bi imel nek scenarij, preden odideš na teren. Beležiš vsakdanjik, nek način življenja, ki te zanima. Režiserskih posegov tu, v smislu kot so pri dokumentarnem filmu, ni. Razlika je torej predvsem v metodi.

Žiga: Delo se je začelo že v Sloveniji. Moral sem najti tudi prostor, kjer bom raziskoval. Če govorimo o samem snemanju, pa sva spremljala njihov vsakdan. Tidža in Hismet sta se najine prisotnosti s kamero navadila, midva pa sva, ko so nama to dovolili, snemala. Skušala sva posneti resnično življenje v Lukomiru. Na nek način je par tudi narekoval tempo snemanja, stvari, ki nama jih je želel pokazati. Dlje kot sva bila tam, več sva lahko tudi posnela.

Manca: Pozneje so nama ljudje celo sami govorili, zakaj česa ne posnameva. Kakšen odnos vzpostaviš z ljudmi na terenu, se neizogibno vidi tudi v filmu. Gledalec to vidi, čuti se v filmu. Tega ne moreš opisati z besedami.

Zelo pomembna je tudi etična drža, ki sta jo kot avtorja uporabila pri izbiri kadrov, iz katerih sta sestavila film Lukomir, moj dom. Določeno mero občutka sta razvila že med študijem, po pridobljenih izkušnjah pa sta tudi hitro vedela, če sta v kakšni situaciji šla predaleč in vedela, kaj lahko uporabita in kaj ne. Kot izpostavljata Manca in Žiga, pa je najpomembnejše to, da znaš poslušati in gledati, kaj se okoli tebe dogaja, in da skušaš priti resnici do dna. Film je nastajal več kot tri leta. V njem prikažeta življenje Tidže in Hismeta Čomorja skozi celotno pašniško sezono, torej skozi vse leto, letne čase.

Prvotna zasnova oziroma ideja pri ustvarjanju filma Lukomir, moj dom ni bila, da bo prikazoval pašniško življenje. A je ob nabiranju materiala ta koncept vedno bolj prihajal v ospredje.

Žiga: Midva takrat še nisva vedela, da bova posnela celoten cikel, celo leto. Začela sva spremljati njuno življenje poleti, potem pa sva se enostavno prepustila. Ker sva dobila dobre rezultate, sva se odločila, ok, posnemiva še spust v dolino in potem življenje pozimi v Hadžičih. Potem pa spet vzpon. Tako je na koncu nastal film, ki opisuje celotni cikel, podoben njihovem življenju, ki ga zaznamuje transhumantna paša.

Manca: Žigo je najprej zanimal vpliv turizma na spremembe v pašništvu, zato je bil fokus raziskovanja najprej osredotočen na ta del življenja. Pričakovala sva, da bo temu primerno tudi vizualno gradivo. Ampak potem sva ta pogled povsem spremenila. Osredotočila sva se na vsakodnevno življenje, se pravi, kaj se dogaja, ko so tam turisti, ko je pašništvo in kako gre to življenje naprej. Kot avtor do konca ne veš, kaj boš dobil in ali boš sploh lahko iz vsega naredil film.

Vasica Lukomir je bila stalno naseljena do leta 2010, zdaj pa se ob koncu sezone, ki traja približno do novembra, prebivalci vasi odpravijo v nižje ležeče kraje. Tidža in Hismet Čomor prebivata v vasici Hadžiči in tam čakata, da se maja, ko odprejo ceste proti Bjelašnici, lahko vrneta nazaj v Lukomir, ki je njun pravi dom.

Manca Filak in Žiga Gorišek

foto: Manca Filak