Blizu Olimja se razprostira svet pravljic in domišljije.
Tam nekje za devetimi gorami, devetimi dolinami in devetimi jezeri, tam nekje v devetem gozdu po vrsti, nedaleč od samostana in cerkve v Olimju, tam je Koča pri čarovnici, tam je dežela pravljic in domišljije. Koča je bila zgrajena v Zaborovcu pri studenčku Mrzleku v spomin na Brilejevo mamo Tončko.
Okoli koče se je naselilo osem čarovnic – ta-stara in ta-mlada Čira-Čara, Genovefa, Čiri-Bura, Leonida, Polona, Čirimbara in Misica, poleg njih pa tudi Žalostni vitez, pa Korenčkova Micka, Tonač in stric Pepi, pa ribič Nace, zmaj, Pepelka, butalski župan in njegov pisar, Poldrugi Martin, Ceferin, Cefizelj in Guzaj, Bedanec, Kosobrin, pa kakšen dimnikar in kuhar, sicer mojster za hrano, ki v nobenem obroku ne izključuje zelja in še veliko drugih. Tam gostujejo s svojimi mislimi tudi avtorji domišljijskih besedil, kot so Fran Milčinski, pa Ježek, France Bevk in še kdo.
Tam so gozdne poti, tam je žvrgolenje ptic, tam je žuborenje vode, tam je tipična gozdna pesem, ki jo igra veter na glasbilu imenovanem drevesne krošnje, tam je vonj narave. To je svet, v katerega lahko človek pride težkih misli, zaskrbljenega obraza, malo tudi razdražen, a se do konca krožne poti, ki jo označuje točka številka 76, nezavedno razvedri. Če so skrbi prevelike in se to ne zgodi, ima na voljo še drugi, pa tretji in mogoče še četrti krog. Več zagotovo ni potrebno.
To ni svet industrijsko izdelanih figur, objektov in predmetov, to ni svet, ki bi ga načrtoval in urejal krajevni arhitekt, to je svet, ki ga je pred leti začel graditi šolnik v Podčetrtku in še kaj Jože Brilej, danes pa zanj skrbijo njegovi potomci člani treh družin Brilej, Marjanovič, Knežević. To je svet proste domišljije, ki med drugim tudi odvrženim ali ne več uporabnim materialom, daje drugo življenje. To je svet za mlade in za stare in za tiste, ki niso ne eno, ne drugo.
