Vizionar za najboljšo predstavo v celoti so na letošnjem festivalu mladinske kulture Vizije prejeli člani Amaterskega mladinskega odra SNG Nova Gorica za predstavo Šest oseb išče Williama.! Kako so mladi gledališčniki iz Nove Gorice iskali Shakespeara, kaj so našli in kakšno avtorsko predstavo so postavili na oder, v izveste v oddaji Gymnasiumu!
Mladi iz Nove Gorice, ki živijo za gledališče, o svoji avtorski predstavi, v kateri zaigrajo delce štirih Shakespearovih del
Vizionar za najboljšo predstavo v celoti so na letošnjem festivalu mladinske kulture Vizije prejeli člani Amaterskega mladinskega odra SNG Nova Gorica za predstavo Šest oseb išče Williama! Sedem dijakov (Jonathan Černe, Tajda Lipicer, Jakob Šfiligoj, Nejka Berce Čeligoj, Borut Petrovič, Teodora Komlenić in Tilen Oblak) je pod vodstvom Tereze Gregorič in Urše Adamič pripravilo avtorski projekt, ki se je zelo razlikoval od njihovih izkušenj pri Šolski improligi ali na Gimnaziji Nova Gorica, kjer večina od njih obiskuje program umetniške gimnazije, smer gledališče. Johathan Černe je član Amaterskega mladinskega odra (AMO) dve leti:
“Za AMO sem šel prav na avdicijo, zato ker v šoli ustvarjamo besedila, ampak mi ni bilo dovolj – tiste dve, tri, štiri ure na teden. Jaz pa sem si želel, da bi bil tudi še v popoldanskem času v gledališču. In sploh ustvarjati v SNG Nova Gorica, ki smo ga vsi obiskovali že kot otroci, mi je bilo res nekaj neverjetnega. Zato sem tudi šel na avdicije, da lahko ustvarjaš veliko več.”
V letošnjem šolskem letu je nastala avtorska predstava, v kateri so mladi sami iskali pomembne dele in aktualne dileme štirih Shakespearovih del (Sen kresne noči, Hamlet, Otello in Macbeth) ter jih na oder postavili kot igro v igri, polno humorja, komunikacije z občinstvom in med igralci, veliko so tudi improvizirali. Do zdaj so odigrali pet predstav in vsaka je nekoliko drugačna. Na Vizijah so prejeli vizionarja za najboljšo predstavo v celoti. Jakob Šfiligoj:
“Pri tej predstavi nismo vedeli, kako jo bo občinstvo sprejelo, ker je bilo to res nekaj našega, nekaj, kar smo ustvarili mi, nihče ni tega prej napisal. Res nas je skrbelo, ali bo dobro. In ko potem dobiš tako potrditev, je nekaj neverjetnega!”
Med vajami sicer ni šlo brez psihičnih zlomov (mental breakdown so to poimenovali dijaki), ustvarjalnih sporov med mladimi, celo poškodb, veliko je od njih zahteval tudi čisto drugačen način dela predstave: brez besedila, pripravljene scenografije, vnaprej določene dramaturgije. A drug drugemu so pomagali, glavna opora pa jim je bila mentorica Tereza Gregorič. Borut Petrovič pravi, da so imeli “težave” ves čas:
“Sam sem se srečal z njimi zaradi vloge Klavdija. To je negativni lik, jaz pa nisem tak po naravi in potem moraš iti čez neke meje, nekaj preseči. Drugo, najtežje pa je, da imaš 14 dni do premiere in ne veš, kaj delaš, ne razumeš režiserke, ki ti dnevno razlaga “igraj iz sebe” in nihče ne ve, kaj to pomeni. Ne veš točno, kaj delaš, potem si pa začuden, ko ti reče, da je genialno, da je super.”
