Volilna udeležba v državah z razvito demokracijo pada, manj pomembne, kot so volitve, manj ljudi pride na volitve. Tudi v Sloveniji se danes volitev udeležuje veliko manj volilnih upravičencev kot takoj po osamosvojitvi. V najmanjšem številu in deležu se volitev udeležujeta 2 skupini – starejši in mladih. Zakaj mladih sploh gre na volitve, kakšni volivci so in ali so res politično popolnoma neangažirani?
Koliko mlade zanima politika in kakšni volivci so?
V Sloveniji se volitev udeležuje veliko manj volilnih upravičencev kot takoj po osamosvojitvi. V najmanjšem številu in deležu se volitev udeležujeta dve skupini – starejši in mladi. Po besedah izr. prof. dr. Tomaža Deželana s Fakultete za družbene vede 60 odstotkov mladih, starih med 18 in 24 let, ne hodi na parlamentarne volitve, manj pomembne, kot so volitve, večji je ta delež. Skupina je sicer zelo heterogena, a le petina mladih je politično dejavnih, hodijo na volitve, se zanimajo za aktualna dogajanja in imajo svoje mnenje. Od 20 do 25 odstotkov mladih je nezainteresiranih za politiko, 20 odstotkov jih je premalo informiranih in se bojijo odločati na volitvah, 25 odstotkov pa je cinikov, ki so že bili razočarani nad politiko. Padanje volilne udeležbe na volitvah in heterogenost znotraj starostnih skupin sicer opažajo v vseh državah z razvito demokracijo, pri vseh starostnih skupinah. A Deželan opozarja:
“Kar je najbolj problematično, je, da se mladi danes politično udejstvujejo – v tem institucionalnem smislu – precej manj kot mladi pred 10, pred 20 leti. Ravno ta upad participacije mladih je precej večji kot pri vseh drugih starostnih skupinah. To pomeni, da bodo ti mladi v manjši meri participirali tudi, ko bodo starejši. Kar pomeni, da bo vse manj ljudi odločalo o naši skupni usodi. In to je temeljni problem. Nizka volilna udeležba mladih ne pomeni le tragedije za mlade, ampak v resnici tragedijo za celotno politično skupnost.”
Razlogov za neudeležbo mladih na volitvah je več: razočaranje nad politiki, bolj individualistični življenjski stil, nezmožnost institucionalne politike, da bi sledila novim življenjskim slogom mladih in sploh znala najti mlade in k mladim osebno pristopiti. Družinsko, šolsko in širše družbeno okolje tako ne spodbuja več politične participacije, udeležba na njih je pravica in ne več dolžnost, v medijskem prostoru se velikokrat politika kaže le v prizmi škandalov in nesoglasij, prav tako je pomemben tudi pomen, ki ga volivci dajejo volitvam, dodaja izredni profesor na Fakulteti za družbene vede. Mladi, pa ne le mladi, imajo občutek, da njihov glas ne šteje, če pa bi že odločal o tem, kdo pride na oblast, se po tem ne bi spremenilo nič.
A mladi niso politično apatični
Res je, da mladi niso toliko dejavni v institucionalni politiki, a če pogledamo, kaj počnejo, so enako ali še bolj politično dejavni kot starejši sodržavljani in velikokrat tudi politično bolj pismeni, dodaja Deželan.
“Gre za to, da jih institucionalna politika ne zanima, ker jo bodisi predobro poznajo, poznajo njene pasti, so do nje kritični, bodisi institucionalna politika ne kaže življenjskih stilov posameznikov.”
Državljanski stil mladih je po besedah Deželana družbenokritičen, protesten, bolj podoben gibanju. V ospredje mladi postavljajo konkretne cilje in ne imen politikov, ne pripisujejo takšnega pomena hierarhiji kot politične stranke, njihov program je bolj fluiden. Pri neudeležbi mladih na volitvah torej ni pomembno le vprašanje, zakaj mladi ne gredo na volitve, temveč tudi to, kdaj se bo tradicionalna politika spoprijela z izzivom novih življenjskih slogov mladih in moderne tehnologije ter jim prišla naproti.
