Anton Žibert prihaja iz Zavratca pri Sevnici. Mladostna leta je preživel v gimnastični telovadnici, delovno dobo preživel v Nemčiji, v tretjem življenskem obdobju pa je našel novo veselje, za marsiokoga precej nenavadno – ukvarja se namreč z bodybuildingom. Prav zdaj se pripravlja na svetovno prvenstvo, ki bo 16. junija v Brežicah. O svojem življenju, ljubezni do gibanja, težkem obdobju po smrti žene, o treningih in življenju po vrnitvi iz Nemčije pripoveduje v tokratni oddaji.
Anton Žibert je sredi intenzivnih priprav na svetovno prvenstvo v bodybuildingu
Anton Žibert prihaja iz Zavratca pri Sevnici. Mladostna leta je preživel v gimnastični telovadnici, delovno dobo preživel v Nemčiji, v tretjem življenskem obdobju pa je našel novo veselje, za marsikoga precej nenavadno – ukvarja se namreč z bodybuildingom. Prav zdaj se pripravlja na svetovno prvenstvo, ki bo 16. junija v Brežicah. O svojem življenju, ljubezni do gibanja, težkem obdobju po smrti žene, o treningih in življenju po vrnitvi iz Nemčije pripoveduje v tokratni oddaji.
Včasih so rekli, da raje hodim po rokah kot z nogami. Gimnastiko sem imel rad, zato tudi odločitev za selitev v Nemčijo z možnostjo treningov in službe ni bila težka. Sem pa v tujini ostal 30 let, oba z ženo sva imela službi, vrnila sva se leta 2000. Za bodybuilding me je navdušil sin. Lahko rečem, da sem postal vzor mlajšim. Ko me vidijo na treningu, so tudi sami bolj motivirani.
Kot pravi, je do svoje postave prišel izključno s treningom. Na to je ponosen, kot tudi na poglede, ki jih je deležen, ko pride na kopališče.
Po ženini smrti sem se za leto dni zaprl vase. Počasi počasi sem začel spet trenirati in kmalu spoznal, da me edino to lahko reši. Trenutno sem v zadnjih pripravah na svetovno prvenstvo. Pazim pri prehrani, ne izpuščam treningov, vsega skupaj pa se že zelo veselim, saj imam pred seboj konkreten cilj. To, da dosežem zastavljene cilje, mi namreč pomeni največ in je dobra motivacija za prihodnost. Pravzaprav je vse, kar si želim, zdravje, da bi lahko kar najdlje še treniral.
