Druga kratka radijska igra po kratkih zgodbah sodobnega italijanskega pisca Stefana Bennija je iz njegove zbirke z naslovom Zadnja solza. Benni že v naslovu predstavi osnovno situacijo, ki pa na drugi strani ekrana pokaže vso sprevrženost sodobnih medijev, v katere je pogosto uperjena njegova literarna satirična ost. Obsedenost s pojavljanjem na televiziji privede do absurda in popolnoma spremeni percepcijo medčloveških odnosov. Torej: Poseben večer pri Minardijevih. Vse je pripravljeno na veliki dogodek. Augusto Minardi, oče družine, se bo pojavil na televiziji: udeležil se bo zelo impresivne predstave, predstave, ki še nikoli ni bila na televizijskem ekranu ?

Satira iz cikla Stefana Bennija o sprevrženosti medijev

Druga kratka radijska igra po kratkih zgodbah sodobnega italijanskega pisca Stefana Bennija je iz njegove zbirke z naslovom Zadnja solza. Benni že v naslovu predstavi osnovno situacijo, ki pa na drugi strani ekrana pokaže vso sprevrženost sodobnih medijev, v katere je pogosto uperjena njegova literarna satirična ost. Obsedenost s pojavljanjem na televiziji privede do absurda in popolnoma spremeni percepcijo medčloveških odnosov. Torej: Poseben večer pri Minardijevih. Vse je pripravljeno na veliki dogodek. Augusto Minardi, oče družine, se bo pojavil na televiziji: udeležil se bo zelo impresivne predstave, predstave, ki še nikoli ni bila na televizijskem ekranu …

Izvirni naslov Papà va in TV
Prevajalec Janko Petrovec
Režiser Alen Jelen
Tonski mojster Nejc Zupančič
Oblikovalka glasbe Darja Hlavka Godina

Pripovedovalka in novinarka Sabina Kogovšek
Mariella Jana Zupančič
Mario Gojmir Lešnjak
Žena Lea Damjana Černe
Sin Patrizio Martin Mlakar
Hči Lucilla Vesna Slapar
Tehnik Aleš Kranjec
Augusto Minardi Robert Prebil
Televizijska voditeljica Tatjana Pirc
Komentator Sprizzo Ludvik Bagari
Senator Pricolli Ivan Rupnik
Igralka Maria Vedovia Sara Dirnbek
Režiser Paolo Clobucchi Vladimir Jurc
Zdravnica Maša Grošelj

Traja 14′ 51″
Produkcija Uredništva igranega programa
Posneto v studiih Radia Slovenija oktobra 2017

Rubrika ZUNANJE UHO

Recenzija nove radijske igre Očka bo na televiziji, druge iz cikla petih kratkih po literaturi Stefana Bennija

UROŠ SMASEK

Zadovoljni smo zelo, da smo se po prejšnji premieri (odlične radiofonske miniature Naključja 7. aprila ob 22:40 na Prvem programu, sicer prve iz aktualnega sobotnega večernega cikla petih premiernih kratkih radijskih iger, posnetih po kratkih literarnih predlogah enega najbolj popularnih sodobnih italijanskih piscev, tudi žanrsko raznovrstnega Stefana Bennija) vsaj za zdaj nepotrebno in celo neumestno spraševali, kaj in na kakšen način bodo izražale nadaljnje štiri kratke radijske igre iz Bennijevega cikla, oziroma skromno predvidevali, da če bo to že samo del doživetja Naključij, bo že kar precej.
Nova radiofonska miniatura, po vrsti druga iz tega cikla, premierno predvajana 14. aprila spet ob 22:40 na Prvem ter navidezno predvidljivo naslovljena Očka bo na televiziji, zdaleč ne pričara samo dela doživetja prve, kar bi kot rečeno bilo že kar precej, temveč celo veliko več! Toda to nikakor ni mišljeno v smislu veliko večje kakovosti, ampak tem bolj vsebinske oziroma problemske ter časovne obsežnosti. Res je namreč, da je tokratna približno 15-minutna miniatura okoli dvakrat daljša od prve približno 5-minutne in da je v primerjavi z njo imela trikrat obsežnejše pripovedne oziroma dogajanjske možnosti.
Vendar obsežnost sama še ne zagotavlja ničesar in je v tokratnem primeru zagotovo pogojena že s samo literarno predlogo (kot že prvič spet v prevodu Janka Petrovca), po kateri je tokratno miniaturo zrežiral Alen Jelen ob sodelovanju tonskega mojstra Nejca Zupančiča in glasbene oblikovalke Darje Hlavke Godina in kar obsežne, skoraj 15-članske igralske zasedbe na čelu z naslovnim “očkom” Robertom Prebilom in “družinskimi člani” – “ženo” Damjano Černe, “hčerko” Vesno Slapar in “sinom” Martinom Mlakarjem. Kot rečeno navidezno predvidljivo naslovljeni dosežek njihovega skupnega ustvarjanja pa je vse prej kot predvidljiv. Je milo rečeno satiričen, poleg tega zelo črno-humoren in za povrh šokanten tako v smislu, da poslušalec dolgo ne ve, kaj se bo zgodilo, kot potem tudi, da se kaj takega sploh lahko zgodi!
Sodeč po naslovu radijske igre pa tudi po kar precejšnjem delu dogajanja (s pripravami na očkovo pojavitev na televiziji, po eni strani njegove družine, ki se v družbi gostov pripravlja skoraj kot na slavje, in po drugi strani njega samega, ki ima pred nastopom tremo in med drugim obžaluje, da si ni umil zob …) bi bilo pričakovati, da bo očka nastopil v kakšni razvedrilni ali resničnostni oddaji. V določenem trenutku bi se lahko zazdelo celo, da se bo pojavil “samo” v posnetku, ki ga bo gledal skupaj z družino. Vendar pa ponekod odlično zlovešča uglasbitev in drugačna tonalnost očkovega glasu ter njegovega okolja dajeta slutiti, da to najbrž ne bo ravno razvedrilno, lahko pa resničnostno doživetje. Toda še kar precej časa načrtno ni jasno, kako bo to šokantno.
V dogajanje se nadalje vključujejo tudi različni mediji in vsak po svoje razkrivajo najrazličnejše vidike in resnico očkove nezavidljive problematike, ki pa jih resnično ne zanima, ampak le njena medijska odmevnost. Novinarsko vdirajo v življenjski trenutek družine, izkoriščajo njen naraščaj za “znamenite” izjave, kakšni so trenutno družinski občutki, stopnjujejo napetost z odštevanjem časa kot na kakšnem tekmovanju itn. V središču pozornosti radijske igre je torej več kot očitno človeška obsedenost z mediji in predvsem njihova sprevrženost, posebej pa nezaslišana faza tako imenovane demokracije, ki je prignana do absurda, a bi žal dandanes bila medijsko zlahka uresničljiva, da bi gledalci televizije (in tudi drugih medijev) bili med predvajanjem oglasov priče neposrednega prenosa izvršitve smrtne kazni! Vrhunsko grozljivo!

Vilma Štritof