Slovenska krožišča kot iskanje mikrolokalne identitete

Ureditve krožišč so velikokrat podobne »ekscesnim« ureditvam privatnih vrtov

foto: Top lokacija

Krožišča so v Sloveniji postala priljubljen način urejanja prometa, še bolj pa se zdi priljubljeno okraševanje sredinskega otoka. Vegetacija običajno ni dovolj, Slovenci v krožišče radi postavimo fontano, spomenike, skulpture, ipd., ki so vezane predvsem na lokalno zgodovino in identiteto kraja. “Dekoriranim krožiščem” sta se leta 2016 posvetila fotograf Jaka Babnik in kustos Miha Colner. Prevozila sta Slovenijo, v objektiv ujela več deset krožišč, okoli 80 pa jih je zbranih v  knjigi »Top lokacija«. In krožišča so lahko top lokacija. Tudi za pridobivanje političnih (županskih) točk.

“Včasih so župani pred volitvami začeli z gradbenimi deli, da se je videlo, da delajo. Povedano z malo cinizma: pločniki, šole in vrtci so urejeni, manjka samo še urejeno krožišče.”

In tekma med različnimi kraji se lahko začne. Sicer je status skulptur v krožiščih običajno posledica samoiniciative krajanov, lahko pa gre tudi za velike občinske projekte, kot je bilo to v primeru krožišča, v katerem stoji spomenik posvečen glasbi Avsenika. “Stroko se je pa o tem verjetno v zelo malo primerih vprašalo”, doda Miha Colner.

Nekoč osrednji trg ali cerkev, danes pa krožišče?

Čeprav pri okraševanju tovrstne prometne ureditve v Sloveniji govorimo kot o fenomenu, pa dejansko ne gre za slovensko posebnost. Okrašena krožišča se pojavljajo povsod po Evropi, sploh v Avstriji in Nemčiji je tega veliko. Skoraj izključno pa gre vedno za lokalne znamenitosti.

“Poleg kipa, brente ali klopotca so v neposredni bližini postavljeni še plakati za vaške veselice.”

Pri tem gre za eno izmed oblik oglaševanja v krožiščih (z reklamnimi panoji), obstaja pa tudi bolj prefinjena oblika, ko je postavitev v krožišču financirana od večjih podjetij (npr. oblika tabletke v krožišču pred farmacevtskim podjetjem) in tudi brez oglasnega napisa je jasno, zakaj je tam. Včasih pa kaj tudi ni tako razumljivo. Denimo na cesti Otočec – Novo mesto, kjer v krožišču stoji pletenka za vino, opiše Jaka Babnik.

“Obstajal je pomislek ali bi morali v krožišče dopisati, da prekomerno uživanje alkohola škoduje zdravju. Ob takih vprašanjih se potem manj čudiš nad stvarmi, ki so v krožiščih.”

Zanimiva je potreba po iskanju mikrolokalne identite, ki naj bi bila tako zelo drugačna od sosednjega kraja ali vasi. Ampak nismo tako različni.

“Ko v krožišču vidiš že peti vinograd, peti klopotec,…potem je jasno, kaj je naša identiteta.”

Jaka Babnik in Miha Colner pravita, da resne in prave razprave – v katero morajo nujno biti vključene različne stroke, od urbanistov do seveda tistih, ki se ukvarjajo z urejanjem prometa – še ni bilo. Ne gre pa pozabiti tudi na strokovnjake, ki se ukvarjajo z vprašanjem umeščanja javne plastike v javni prostor. V javni prostor, ki je sicer že več let izjemno nasičen. Dekoracije v krožiščih pa temu trendu sledijo.