Pavel Medvešček

Primorec, ki čuti svojo zemljo. Človek, čigar poslanstvo je zapisovanje ljudske kulturne dediščine. Umetnik, ki riše le še zase.

Pavel Medvešček
foto: Radio Prvi

Gost današnje oddaje Razkošje v glavi je slikar, grafik, pisatelj in zapisovalec ljudske dediščine Pavel Medvešček, Primorec, ki čuti globoko povezanost s svojim domačim okoljem – in sicer bolj podeželskim kot mestnim. Zaradi svojega dela kot konservator na Zavodu za kulturno dediščino Gorica in svoje strasti, mogoče celo življenjskega poslanstva – zapisovanja ljudskih pripovedi –, je prehodil vse območje od Triglava do Ilirske Bistrice.

Pri 85 letih je še vedno zelo dejaven in poln energije, vozi avto, potuje po Sloveniji, predava, ureja gradivo, ki ga je v več kot petdesetih letih zbral v svojih pogovorih z domačini iz vse Primorske. Pripravlja svojo naslednjo knjigo o vidonstvu, poskuša poskrbeti za svojo zbirko predmetov starovercev in staroverstva, ki je ta hip še na ogled v Goriškem muzeju, telovadi, zase še vedno kaj malega nariše. Spomin mu še vedno ne nagaja, popelje ga tudi v otroštvo, ki zanj ni bilo najlepše: pritisk Italijanov in fašizma, selitev v Maribor, izguba družinske kmetije, izgon iz Maribora, selitev v prazno hišo na Gornjem Polju, očetov izgon na Sardinijo, lakota, domobranci …

“Jaz sem bil prestrašen ves čas vojne, prestrašen … Ko sem slišal ameriška letala, ki so letela visoko, je tako bobnelo! Bilo je 50, 60 bombnikov in jaz sem prvi letel dol v eno kaverno iz prve svetovne vojne. Nikoli niso sicer bombardirali, so nas le preleteli. Tako da iz otroštva nimam najlepših spominov.”

Kljub vsemu se je že takrat v njemu rodila ljubezen do umetnosti, do slikanja. Ko je bil ministrant, je občudoval kipe in slike v cerkvah, v nemških knjigah se je navduševal nad ilustracijami, zanimal pa se je tudi za arhitekturo. Tako se je vpisal na Šolo za umetno obrt in šel živet v Ljubljano.

“Ko sem prišel v Ljubljano, sem bil preplašen. Iz tiste vasice gor na Gornjem Polju, priti v Ljubljano … Ni me zagrabilo, da bi ostal, se nisem čutil v Ljubljani. Vsi tisti ljudje, tramvaji … Jaz sem hotel mir.” 

Vrnil se je domov in postal učitelj slikanja, v naslednjih letih pa počel marsikaj.

“Ampak nikoli nisem bil za to, da bi se v življenju ukvarjal le s slikarstvom. Meni je bilo to premalo. Sem si mislil, pa kako slikarji celo življenje samo rišejo, mene je pa zanimalo sto stvari.”

Ustvarjal in razstavljal je svoje slike, grafike, lesoreze, sitotiske, jedkanice, ilustriral publikacije, celo pesniško zbirko svoje matere, oblikoval plakate, vabila, kataloge, se ukvarjal tudi z družbeno angažirano karikaturo. Ves čas pa zbiral in zapisoval ljudsko izročilo. Ena večjih prelomnic v njegovem življenju je bila zaposlitev na Zavodu za spomeniško varstvo Gorica, njegova naloga je bila popisati ljudsko arhitekturo. Prehodil je vso Primorsko, popisoval posebne hiše, ki so jih nato uvrstili na seznam spomeniškega varstva. “Prišel je tisti s spominskega varstva,” so govorili ljudje, pove Medvešček, “in mnogi so me poslali nekam.”

Ljudje niso veliko dali na kulturno dediščino, se spominja naš sogovornik, je pa njegovo delo imelo tudi prijetnejšo plat: na terenu je spoznaval ljudi, ki so bili prava zakladnica ljudskih pripovedk, zgodb, verovanj in običajev. Obiskoval jih je med konci tedna in si zapisoval njihove pripovedi, raziskoval običaje. Pisal je o skrivnostih kamna, pozabljenih pustnih običajih med Sočo in Idrijco, fantovskem rantu, o igri in igračah na Banjški planoti ter zapisoval pravljice, zgodbe, pa tudi pričevanja ljudi o starem načinu življenja in verovanja povezuje s staroverci. Let v lunino senco in Iz nevidne strani neba sta knjigi, ki nam razkrivata preteklost tistega dela Primorske.

Zapisovanje kulturne dediščine še vedno ostaja poslanstvo Pavla Medveščka, ki je prepričan, da človek ne more sedeti na dveh stolih. Sam se je odločil, da lahko svojemu okolju, družbi, Sloveniji največ da kot zapisovalec ljudskih pripovedi, kot ljubiteljski raziskovalec starega načina življenja, ne pa kot slikar ali etnolog.