V začetku 19. stoletja je kajenje med meščanstvom spet postalo modno. Višji sloji so začeli opuščati staromodno njuhanje, nižji pa tobaka niso več žvečili, saj so nova pravila vedenja prepovedovala pljuvanje. Uveljavile so se cigare in pipe, cigarete pa so vlekli zlasti ljudje v umetniških poklicih. Oblasti so prav kmalu začele prepovedovati kajenje na javnih mestih; to naj bi bilo povezano s požarno varnostjo.
Tako je tudi kranjski intendant na današnji dan leta 1811 prepovedal Ljubljančanom po ulicah in trgih kaditi cigare in pipe brez “pokrovcev”. Nasprotovanje prebivalstva po vsem cesarstvu je bilo izredno močno in leta 1848 so prepoved ukinili. Člani narodne garde, recimo, so potem kadili tudi med paradami in celo pri službi božji. Oblasti so prepoved kajenja na javnih krajih za krajši čas spet uveljavile, leta 1852 pa so jo dokončno odpravile.
—–
Slikar, grafik in muzealec FRANJO STIPLOVŠEK je obiskoval Umetno-obrtno šolo na Dunaju, likovno akademijo v Zagrebu, v grafiki pa se je izpopolnjeval v Benetkah in Firencah. V letih od 1941 do 53 je služboval kot profesor na meščanski šoli oziroma gimnaziji v Krškem, nato pa postal ravnatlej tamkajšnjega Posavskega muzeja. Njegova umetniška dela so temeljila na risarski natančnosti in plastični modelaciji, slogovno pa je izhajal iz dediščine secesije in ekspresionizma. Leta 1924 je v ciklu lesorezov »Stari Maribor – Ulice« zlasti s svetlobnimi kontrasti ustvaril gledališko občuteno dramatično razpoloženje, v ciklu »Stari Maribor – Skriti kotički« tri leta pozneje pa je Stiplovšek ekspresionistično intenzivnost že umiril v duhu plastične nove stvarnosti. V njegovih lesorezih je čutiti prizadevanje za tehnično popolnost starih mojstrov, slikarska dela pa izpričujejo skrajno doslednost in sistematičnost. Franjo Stiplovšek se je rodil na današnji dan pred 120-imi leti v Malinski na otoku Krku.
——
Ko je spomladi leta 1899 na Dunaju izšel »Slovenski pravopis« kot samostojna knjiga, je glasilo Zveze slovenskih učiteljskih društev »Popotnik« zapisalo: »To je težko pričakovana knjiga, katere je učiteljem treba kot ribi vode!« Po naročilu takratnega avstrijskega ministrstva za uk in bogočastje jo je napisal Fran Levec, osrednja osebnost takratnega slovenskega kulturnega prizorišča, gimnazijski profesor na ljubljanski realki, šolski nadzornik ljubljanskih slovenskih ljudskih šol, predsednik Slovenske matice in nekdanji urednik Ljubljanskega zvona.
Poleg pravopisnih pravil je bil v knjigi še pravopisni slovarček in več pravorečnih navodil ter opozorila na posebnosti v oblikoslovju, besedotvorju in skladnji. Takoj po izidu se je seveda razvnela polemika o njegovi zasnovi in posameznih določilih (o branju črke »l« na primer; podobno je bilo šest desetletij pozneje v primeru »bravec/bralec«), a Levčev Pravopis je pri večini slovensko pišočih dobil pomen poglavitnega normativnega priročnika tudi za pravorečje ter za slovnična in besedoslovna vprašanja.
——
Pravnik PETER KOBÈ se je rodil na današnji dan leta 1916 v Škofji Loki. Po vojni je delal pri javnem tožilstvu, pozneje pa je predaval na pravni fakulteti v Ljubljani. Leta 1966 je postal redni profesor za kazensko procesno pravo, bil dekan te fakultete, predsednik sveta odvetniške zbornice Slovenije ter v letih od 1968 do 83 glavni urednik revije Pravnik. Kot strokovnjak za kazensko procesno in materialno pravo ter za kriminologijo se je Peter Kobe uvrstil med najpomembnejše osebnosti kazenskopravnih znanosti doma in v tujini.
