Raziskovali smo terapevtski vpliv, ki ga imajo živali na človeka in njegovo zdravje. V terapevtske namene se največkrat uporabljajo psi in konji, in to v ustanovah kot so šole, domovi za ostarele, psihiatrične ustanove in celo zapori. Zakaj? Zato, ker že sam stik s terapevtsko živaljo dokazano blagodejno vpliva na počutje človeka ter spodbuja k razmišljanju in igri – torej tako k psihični kot fizični aktivnosti. Irena Koren s svojim terapevtskim psom Sergom obiskuje domove za starejše občane, najpogosteje delata na dementnih oddelkih. Oglasili smo se tudi na Rakitni, v Mladinskem klimatskem zdravilišču, kjer izvajajo terapijo s pomočjo konjev. Govorili smo z Ano Bordjan in Petro Markič, obe sta terapevtki s pomočjo konja, ukvarjata pa se z mladostniki, ki imajo čustvene in vedenjske težave. Zadnja sogovornica je Saro Šinko, dipl. socialna pedagoginja, ki je pri nas raziskovala možnosti uvedbe tovrstnih programov v zapore.

V terapevtske namene ljudje največkrat uporabljamo konje in pse

Pozitivni učinki terapij z živalmi so znani oz. raziskani na več področjih – pri pediatrični negi, pri psihiatriji, v domovih za starejše občane in celo pri rehabilitaciji zapornikov. Terapija z živalmi je primerna predvsem za ljudi, ki imajo težave s komunikacijo in se zato morda lažje in boljše kakor v medčloveških odnosih znajdejo v odnosu z živaljo.

Pomemben je stabilen karakter

Irena Koren je članica Ambasadorjev nasmeha – slovenskega društva za terapijo s pomočjo živali, inštruktorica za šolanje delovnih parov in vodnica kar dveh terapevtskih psov, s katerima obiskuje Dom starejših občanov Kamnik, Taber (Cerklje), Preddvor in Notranje Gorice.

Ko prideš v neko ustanovo, po navadi že nestrpno čakajo. Dostikrat naju pozdravijo z aplavzom. Jaz se vedno trudim, da pridem s pozitivno energijo in tudi Sergo je znan po tem, da vedno maha z repom.

Domovi za starejše občane se čedalje bolj zanimajo za takšne prakse, pravi naša sogovornica. Kakšen pes pa je značajsko primeren za delo terapevtskega psa s starejšimi? Kakšna sta Iša in Sergo?

Nekako sem čutila, da je Iša pravi pes – ima rada ljudi, družbo, je zelo prijazna, potrpežljiva, nežna. Po drugi strani pa, kar je za terapevtskega psa tudi pomembno, da ima stabilen značaj. Tudi če se na obisku kar koli zgodi, npr. da zapelje nekdo z invalidskim vozičkom čez rep, da se pes ne odzove napadalno.

Konji so odlični motivatorji

Mladinsko klimatsko zdravilišče Rakitna je edini javni zdravstveni zavod v Sloveniji, ki v okviru terapevtskih programov na področju duševnega zdravja vključuje tudi uporabo konjev. ta hip izvajajo tri programe za otroke in mladostnike, ki doživljajo različne stiske – imajo čustvene in vedenjske težave – in mladostnike, ki so v procesu psihiatričnega zdravljenja ali vračanja v družbo. Z njimi delata biologinja Ana Bordjan in socialna pedagoginja Petra Markič – terapevtki ob pomoči konj in EAGALA članici svetovnega združenja za rast in učenje s konji.

Konji imajo višjo telesno temperaturo in dihajo bolj počasi. Že na tej fiziološki ravni delujejo na ljudi pomirjujoče. Po drugi strani pa nosi konj simbol moči, hitrega gibanja, svobode. Ko smo ob njih, se aktiviramo, smo dejavni.

V vseh treh programih se dejavnosti in terapije ob pomoči konj izvajajo povprečno dvakrat na teden. Kolikšen del terapij na Rakitni pa je dejansko jahanje? Pravzaprav zelo majhen. Otroci morajo namreč konje, preden se povzpnejo na njihove hrbte, dobro poznati.

Zavetiški psi v zaporih

V Italiji, Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike so programi, v katerih zaporniki delajo z zavetiškimi živalmi, ustaljena praksa. Po navadi so takšni programi utemeljeni z idejo, da lahko kinologi zapornike poučijo, kako izšolati zavetiške pse, ki svoj dom še iščejo. Tako psom omogočijo nov, boljši začetek, saj imajo šolani psi več možnosti za posvojitev. Sara Šinko, dipl. socialna pedagoginja, inštruktorica jahanja, ki se je ukvarjala s terapijo psov in konjev, zdaj pa se ukvarja z učenjem vedenja živali s pozitivno spodbudo, je imela v okviru študija socialne pedagogike priložnost preveriti položaj na tem področju v Sloveniji.

Ko sem raziskovala to področje, nisem našla nobenih primerov prakse tukaj v Sloveniji, da bi se res zaporniki ukvarjali z zavetiškimi psi in jih resocializirali in pripravljali za oddajo v nov dom ali za kakšne druge zadeve.

Praksa iz ZDA kaže, da je zanimanja za sodelovanje v takšnih programih med zaporniki veliko. V številnih zaporih nastajajo dolgi čakalni seznami, na katere se vpisujejo tisti zaporniki, ki želijo delati s psom.

Izboljšujejo se socialne veščine in samo razpoloženje v zaporih, ker pes je neko prijazno bitje, ki bo raje mahalo z repom kot z usti. Več je interakcije med zaporniki. Ne iščejo toliko konfliktov, kolikor bi jih sicer, ampak se osredotočijo na pse in se pogovarjajo o njih. Zaporniki se iz pasivnega usmerijo v dejavnega človeka – začnejo skrbeti za nekoga in imajo neko odgovornost.

Darja Pograjc