Slovenske žrtve spolnega nasilja v športu o svojih izkušnjah ne želijo govoriti javno
Praktično ne poznamo družbe, v kateri spolno nasilje ne bi bila tabu tema. Žrtve zaradi tega dolgo molčijo in za to, kar se dogaja, prej kot storilca krivijo sebe. To velja tudi za šport. Raziskave tega področja so se v okviru mednarodnega projekta Voice – glasovi za resnico in dostojanstvo, lotili na ljubljanski Fakulteti za šport. Šlo je za prvo tovrstno študijo, do žrtev so prišli le stežka, pravi nosilka slovenskega dela projekta dr. Mojca Doupona Topič.
Že dolgo sem v športu, Marsikaj sem slišala v vseh teh letih o tem, kaj se dogaja. Šlo je za nepreverjene zgodbe. Ko sem se ob pričetku raziskave obrnila na te ljudi, ki so tudi poznali te zgodbe, pa sem slišala razne izgovore. “Nimam telefonske številke; ne vem točno, kje živi ta oseba.”
Na koncu ji je uspelo priti do nekaj manj kot deset oseb, ki so bile žrtve spolnega nasilja. Vse so ženske, ki so ali so bile dejavne v individualnih športih.
Nekatere so še aktivne športnice, nekatere so zaradi tega tudi prekinile športno kariero. Pri nekaterih gre za enkratno dejanje, druge so bile zlorabljane več let.
Vse žrtve so želele ostati anonimne, kar predstavlja določeno oviro pri odkrivanju žrtev. Kot se je izkazalo v tujini, namreč drugi veliko hitreje in lažje spregovorijo, če že poznajo kakšen primer in vidijo, da jim je zaradi tega lažje. Kljub temu da osebnih izkušenj nimajo, bodo slovenski ambasadorji projekta rokometašica Miša Marinček, nekdanja judoistka Raša Sraka Vukovič, nekdanji košarkaš Jaka Lakovič in biatlonec Klemen Bauer. Bodo pa preboj na tem področju poskušali doseči z izobraževanjem o spolnem nasilju v športu – tako trenerjev kot tudi staršev in otrok.
