Janez Repše si je željo, da na starost ne bi bil nikomur v breme, zastavil kot cilj, ki ga je tudi uresničil
Gospod Janez Repše je že tri leta v Domu upokojencev v Sevnici. Obljubil si je, da v starejših letih ne želi biti nikomur v breme in da bo tudi dovolj zaslužil za življenje in Dom upokojencev, če bo tako naneslo. In res ga je doletela bolezen, zaradi katere je prišel v dom.
Ker sem doživel dve kapi zapovrstjo, sem se po pogovoru z zdravniki in medicinskimi sestrami odločil, da grem v dom. Bil sem namreč nepokreten in za ženo bi bila skrb zame prevelik zalogaj. Grem pa vsake 14 dni domov, s pomočjo hojice pa že hodim. Ne morem prehvaliti tukajšnje skrbi zame, v Domu so me dobesedno postavili na noge.
Rojen na kmetiji je v času vojne marsikaj doživel. Po osvoboditvi pa je moral kot najstarejši otrok poiskati delo. Prvih deset let je delal kot rudar, kasneje je na pobudo delodajalca naredil nadzorniško rudarsko šolo, delal je po mnogih mestih.
Delal sem v rudarski gradbeni ekipi na terenu. Delo je bilo raznoliko, bili smo posebna ekipa, sodelovali smo pri odpiranju rudnikov. Delo mi je bilo všeč, res pa nisem bil doma, ženo sem obiskoval vsak mesec. Odšel sem celo v Alžir.
Ima nekaj let mlajšo ženo, ki, kot jo pohvali, zdaj podpira vse “vogale v hiši”. Sam je dopolnil 89 let in se v Domu res dobro počuti.
