Leto dni po vselitvi Emmanuela Macrona v Elizejsko palačo je državo, ki jo vodi mladi predsednik, preplavil val nezadovoljstva. Stavke delavcev in študentske zasedbe univerz so skupni imenovalec Macronove Francije in tiste pred natanko 50-imi leti, ko so majski dogodki začasno iztirili De Gaulov režim, a poskrbeli za trajno preobrazbo družbe. Kaj je ostalo od dediščine maja ’68? Je obveljala za zakladnico, iz katere Francozi vlečejo navdih v trenutkih družbenega obupa, ali pa je za kičasto dekoracijo vstajnikov, ob kateri vsakokratni oblastnik zgolj zamahne z roko in izpelje začrtano reformo? Avtor: Luka Robida.
Francija - kaj je od maja '68 še ostalo današnjim protestnikom?
Leto dni po vselitvi Emmanuela Macrona v Elizejsko palačo je državo, ki jo vodi mladi predsednik, preplavil val nezadovoljstva. Stavke delavcev in študentske zasedbe univerz so skupni imenovalec Macronove Francije in tiste pred natanko 50-imi leti, ko so majski dogodki začasno iztirili De Gaulov režim, a poskrbeli za trajno preobrazbo družbe. Kaj je ostalo od dediščine maja ’68? Je obveljala za zakladnico, iz katere Francozi vlečejo navdih v trenutkih družbenega obupa, ali pa je za kičasto dekoracijo vstajnikov, ob kateri vsakokratni oblastnik zgolj zamahne z roko in izpelje začrtano reformo?
Gladki zmagi tedaj še ne 40-letnega Emmanuela Macrona na lanskih predsedniških volitvah je sledil zmagoviti volilni pohod njegove stranke Naprej republika v spodnji dom francoskega parlamenta. S poti do obljubljenih reform so bile odstranjene največje ovire. Ni šlo brez protestov. Reforme so preživele, bes na ulicah pa kmalu potihnil.
Profesor mednarodnih odnosov s pariške univerze SciencesPo Jacques Rupnik je med pozitivnimi dosežki Macronovega prvega leta izpostavil njegov elan za reforme in obuditev evropskega povezovanja. S komentarjm negativnih učinkov njegovega dosedanjega predsedovanja, bi raje še malo počakal.
Prezgodaj je še, da bi lahko govorili o tem. Številni projekti so odprti, niso jih še pripeljali do cilja… Trenutno so v teku še druge reforme, denimo, reforma državnih železnic, pa spremembe visokošolskega izobraževanja, pripravlja se reforma zdravstvenega sistema. Torej prezgodaj je še za presojo, vemo pa, da boleči učinki reform sprožijo takojšnje nezadovoljstvo, pozitivni učinki sprememb pa zahtevajo čas.
Ni prvič, da opažamo hkratno nezadovoljstvo delavstva in študentov. Spomnimo se le pomladi leta 1968. A takrat so bili protestniki združeni v boju.
Mislim, da bi si nekateri želeli te združitve v skupen boj, nekateri si za to prizadevajo, ampak jim to ne uspeva najbolje. Poglejte samo prvomajske shode. Pričakovali bi, da na praznik dela vidimo združene sindikate, ki glasno nasprotujejo Macronovim reformam, namesto tega pa smo videli, kako posamezne sindikalne centrale organizirajo vsaka svoj shod.
Daniel Cohn-Bendit je bil v prvih vrstah študentskih protestov maja 1968. Pozneje ga je karierna pot odpeljala na poslanski stolček v Evropskem parlamentu, vodil je politično skupino Zelenih/Evropske svobodne zveze, danes celo svetuje predsedniku države. Zavrača intervjuje, češ da je glede maja ’68 povedal že vse. V enem redkih pogovorov z novinarji pred nekaj tedni pa mladi, katerih gnev z demonstracijami izražajo zlasti študenti, od njega niso slišali najbolj spodbudnih besed.
Ne moremo primerjati tistih dni z današnjimi. To pa zato, ker smo bili mi optimisti. Bili smo neuklonljivi, saj smo hoteli postati gospodarji naše prihodnosti. Mladim danes je mnogo težje, kot je bilo nam. Borijo se zgolj za to, da bi prihodnost sploh imeli. Ne vedo, ali jo bodo imeli. To pa sproža tesnobo.
