Vse o maturitetnem eseju od A do Ž

O tem, kako pisati esej, na kaj paziti, do poudarkov obeh romanov - Pomladnega dne in Ubežnih delcev

foto: Google free photo

Dobra dva tedna pred prvim dejanjem letošnje splošne mature lahko v Gymnasiumu na kratko izveste vse od A do Ž o letošnjem maturitetnem eseju – o obeh romanih, povezavah med njima in navodilih za pisanje eseja. Tega bodo dijaki zaključnih letnikov gimnazij pisali 4. maja, k skupni oceni za slovenščino pa prispeva kar polovico končne ocene. Na njem lahko dobijo 50 točk, 30 za vsebino in 20 za jezik, slednje pa so pa so razdeljene še naprej: 8 za jezikovno pravilnost, 6 za slog in 6 za zgradbo.

Kje maturanti izgubljajo največ točk?

Dijaki izgubljajo točke tako tako zaradi vsebine kot jezika, pravi Drago Meglič, profesor slovenščine na II. gimnaziji Maribor.

“Predvsem je težava pri jezikovni strukturi eseja. Dijaki izgubljajo točke zaradi napačne rabe ločil, za napačno zapisane besede, napačno tvorjene besede, celo za napačne sklone in jezikovno nepravilnost. Veliko točk pa izgubijo tudi pri slogu. Pogosto se namreč dogaja, da uporabljajo pogovorne besedne zveze, ki v esej ne sodijo, ki so del živega pogovornega jezika in ne knjižnega zbornega jezika, ki ga v eseju zahtevamo in pričakujemo.”

Pri vsebini je pomembno, da dijaki dobro preberejo in sledijo navodilom, poudarja profesor slovenščine in zunanji ocenjevalec pri predmetu slovenščina na maturi.

“Maturitetna navodila za esej in hkrati sam naslov eseja ponujata dijakom možnost, da oblikujejo neko tezo v povezavi z romanesknim dogajanjem in ta teza jih bo vodila pri pisanju eseja. Ko namreč tezo oblikujejo, je potem tudi že jasno, kako naj razporedijo vse zahteve, ki jih esej prednje postavlja – da napišejo na primer primerjavo med posameznimi književnimi liki, da predstavljajo posamezne osebe, da opišejo dogodke ipd. Dijaki so pri teh navodilih kdaj malce nepozorni, nepazljivi: esej ni dolgo in široko obnavljanje in navajanje vsega, kar dijaki poznajo o eseju, temveč morajo biti pozorni na to, kar navodila od njih zahtevajo. Se pravi, da morajo že v glagolih prepoznati bistvo eseja.”

Napotki za pisanje

  • Osnova sta (večkrat) prebrani knjigi.
  • Pozorno branje naslova in maturitetnih navodil.
  • 120 minut si razdelite na nekaj uvodnih minut za razmislek o izbiri vrste eseja in pisanju osnutka, v katerem si zabeležite glavno temo eseja in ključne točke, ki jih boste vključili v eseju. Zadnjih 10 minut si pustite za to, da esej še enkrat preberete in popravite pravopisne napake.
  • Naslov in prva postavka navodil namigujeta na temo eseja, ki je vključena v uvod. Jedro mora biti razčlenjeno na nekaj odstavkov, ne pa na preveč. Zadnja postavka namiguje na zaključek eseja, kjer je pričakovan tudi komentar ali oseben pogled pisca na temo eseja.
  • V jedru pišite o stvareh, ki jih od vas zahtevajo navodila: če piše primerjajte, potem primerjajte in ne opisujte ali razlagajte! Naj bo čim manj zastranitev in odmikov od glavne teme!
  • Esej mora vsebovati najmanj 700 besed, pišite čitljivo in z ne preveč drobno pisavo.

Ciril Kosmač: Pomladni dan  

Roman Pomladni dan, ki je v knjižni izdaji izšel leta 1953, je razdeljen na tri dele. Ta Kosmačeva razdelitev je premišljena, povezana z dvojnim potekanjem časa. Po eni strani gre za pripoved o dogodkih tistega pomladnega dneva, maja leta 1945, šest dni po osvoboditvi, po drugi strani pa za vračanje pripovedovalčevega spomina v tri različna pretekla življenjska obdobja in zgodovinske okoliščine: v prvo svetovno vojno, obdobje med vojnama, ko je bila Primorska (in s tem Tolminsko) pod italijansko fašistično oblastjo in v drugo svetovno vojno. Ne glede na čas pa dogajanje ostaja vpeto v domače lokalno in kmečko okolje, v domačijo z okolico, ki jima Kosmač namenja veliko pozitivne pozornosti. V romanu je veliko poetičnega opisovanja okolice in občudovanja narave, ki se  mnogokrat prelijeta v slavospev domovini.

Sporočilo: Življenje teče dalje – tako kot reka Idrijca v neposredni bližini pripovedovalčevega doma.

Anne Michaels: Ubežni delci

Izkušnja holokavsta in uničevalnosti druge svetovne vojne je v romanu Ubežni delci zapisana v ohlapni dnevniški obliki, kot preplet in vznikanje spominov dveh osrednjih literarnih oseb – Jakoba in Bena, ki se, vsak na svoj način, spopadata z intimno tragedijo in hkrati z razsežnostmi nacistične rasistične politike v drugi svetovni vojni. Oba pripovedovalca svojo zgodbo pišeta nelinearno, skačeta iz časa v čas, iz prostora v prostor, sledita drobcem in bežita pred delci spominov, ki asociativno vznikajo v njuni zavesti. Roman, ki sodi med zgodovinsko fikcijo, je ponekod napisan poetično – vidi se, da je avtorica tudi pesnica -, poln je znanstvenih izrazov in tudi metafor. Anna Michaels namreč psihološko dogajanje v človeku in njegove psihološke pretrese opisuje in vzporeja z geografskimi pojavi in naravnimi katastrofami. Oba pripovedovalca sta razpeta med preteklostjo in sedanjostjo oziroma še raje – ker se ne moreta soočiti in sprijazniti s spomini in preteklostjo, ne morete polno živeti v sedanjosti. Jakoba najbolj bremeni spomin na izginulo sestro Bello, Bena pa trpljenje njegovih staršev, ki sta bila med vojno v koncetracijskem taborišču, a sta o tem in o smrti dveh svojih otrok molčala. Rešitev pri obeh je v komunikaciji z jezikom, v soočenju in pomiritvi s spomini in v najvišji vrednoti: ljubezni.

Sporočilo: “Preteklost se kakor dežne kaplje skozi kraška tla nevidno staplja s sedanjostjo,” a mrtve je treba pustiti za sabo, da lahko zaživimo v sedanjosti. To ne pomeni, da jih pozabimo, temveč, da nas spomini več ne bremenijo in držijo v preteklosti.

Povezave in razlike med romanoma

Deli sta nastali v različnih obdobjih, Ubežni delci so zato napisani veliko bolj modernistično. Prav tako sta dogajalna prostora v romanih različna, dogajalna časa pa se le v majhnem segmentu prekriva. V slovenskem delu lahko zaznamo globoko navezanost za zemljo, domovino, lokalno kmečko okolje, vpetost v skupnost in močno oporo in ljubezen v družini, medtem ko iz kanadskega romana, ki piše o poljskih Judih, veje tujstvo in brezdomstvo glavnih likov.

Pri obeh izbranih delih pa gre za osebno izpoved, za romana, ki sledita toku zavesti pripovedovalcev, vendar pripovedovalca ne smemo enačiti z avtorjem knjige. Oba romana sta polna metafor, poetičnega jezika in simbolike. Poleg teme vojne, smrti, nasilja, so poglavitna skupna točka obeh romanov spomini, kar poudarja tudi tematski sklop letošnjega eseja Človek med preteklostjo in sedanjostjo. Vse pripovedovalce zasledujejo delčki iz preteklosti, ki pa so v Ubežnih delcih dosti bolj kot v Pomladnem dnevu nelinearno, skoraj kaotično predstavljeni (predvsem pri Jakobu), nabiti s čustvi in travmo, so bolj boleči, uničujoči …

Zarja Zver, Gimnazija Poljane: »Spomini zasledujejo vse pripovedovalce. Mislim, da gre bolj za način soočenja s to preteklostjo. Kosmačev pripovedovalec izstopa, ker njegovi spomini vključujejo več lepih trenutkov. Na to lahko gledamo z dveh vidikov: da je sposoben spominjanja lepega, po drugi strani pa, da se na ta način izogiba slabih spominov in travmatičnih izkušenj, ki jih je doživel. Medtem pa se pri Jakobu in Benu spomini veliko bolj orientirajo na samo travmo, delujejo veliko bolj temačni – težje se soočata z njimi, tudi potrebujeta potem rešitev prek ljubezni, medtem ko se pri Kosmaču zdi, da pripovedovalec sam pride do te odrešitve.«

A če se morata pripovedovalca v Ubežnih delcih s svojimi spomini boriti, jih predelati, se z njimi pomiriti (tako da Jakob napiše svoje spomine), da sploh lahko normalno zaživita, se zdi, da Kosmačev pripovedovalec ni toliko obremenjen s preteklostjo – ali pa je brez večjih težav osvojil sporočilo romana: življenje teče dalje.

Povezave do oddaj Studio ob 17h, v katerih smo skupaj z mladimi in profesorji slovenščine govorili o maturitetnem eseju: