Evangelist Marko

foto: stockphoto

Po izročilu je mož z imenom Marko bil spremljevalec Pavla na prvem misijonskem potovanju, tolmač Petra in avtor evangelija. Vprašanje, ali je Janez Marko, ki je omenjen v Apd kot Pavlov spremljevalec istoveten z Markom, Petrovim sodelavcem v »Babilonu« (prim. 1 Pt 5,13), tj. v Rimu, mora ostati odprto.

Gotovo pa je, da je na lastna ušesa slišal pričevanja tistih, ki so poznali Jezusa. Ali ga je videl tudi sam? Ko pripoveduje, kako so Jezusa aretirali, omenja – o tej podrobnosti poroča edini – mladeniča, ki je gol pobegnil in pustil v rokah stražarjev rjuho, s katero se je v naglici ogrnil (Mr 14,50-52). Kdo bi mogel povedati Marku zgodbo? Vsi učenci so zbežali!

Najstarejše pričevanje o avtorstvu in nastanku Markovega evangelija so besede škofa v Hierapolisu (prva polovica 2. st.): »Marko, ki je bil Petrov tolmač, je točno zapisal vse, česar se je spomnil, vendar ne po vrsti, kakor je Gospod kaj rekel ali storil, kajti ni slišal Gospoda, niti ni bil ob njem, temveč je pozneje, kakor sem dejal, bil pri Petru …« Vendar tudi to vprašanje ostaja odprto, saj je Peter v Mr v primerjavi z drugimi evangeliji prikazan veliko bolj v svoji človeški (negativni) krhkosti.

Z veliko gotovostjo se da trditi, da je v Markovem evangeliju ohranjena najstarejša pripoved o Jezusovem življenju. Marko je bil torej prvi, ki je uredil in zapisal poročilo o Jezusovem življenju in učenju ter ga uredil kot zaključeno evangeljsko literarno obliko. Ta pripoved je podlaga ostalim trem evangelistom, ki osnovni koncept Marka obogatijo še z lastnimi viri. Ta teza je podkrepljena z raziskavami kumranske votline (7Q5), fragmenta, ki bi naj pripadal Mr 6,52-53. To pomeni, da je moral evangelij nastati pred letom 68, ko so bili gotovo že vsi kumranski teksti pred Rimljani skriti v bližnjih votlinah.

Markov pristop moramo razumeti kot narativno katehezo, ki ima v ospredju pripovedovanje zgodbe; vsebina prihaja na dan z dogodki, s pripovedjo. Dogodke se moramo najprej spominjati, njihovo razumevanje pa se zgodi naknadno, ko jih doživimo preko izkušnje. Ste se kdaj zalotili ob razmišljanju, kako bi storili drugače, kakor je (trikrat) storil Peter tik pred križanjem? Če je odgovor pritrdilen, ste že stopili v Markove »učenčevske sandale«. Ta značilnost daje evangeliju svobodo in svežino ter možnost aktualizacije Božjega delovanja v zgodovini, v naših vsakdanjih korakih. Če bi Marko živel in deloval danes, bi za svoj medij veselega oznanila morda izbrali drugačna sredstva; bil bi morda filmski režiser, ki bi z ganljivo zgodbo rahljal trdoto naših prepričanj …