Z najboljšo uvrstitvijo Slovenije na zimskih paraolimpiskih igrah, Jernej Slivnik je v slalomu osvojil 12. mesto, se zaključuje paraolimpijsko dogajanje v Pjongčangu. Zaključna prireditev bo slavnostna, nato pa bodo Korejci porušili nekatere olimpijske objekte in območje znova pogozdili ter s tem poskušali zmanjšati narejene posege v naravo. Iz Južne Koreje se oglaša Marko Cirman.

Jernej Slivnik je dan pred slavnostno zaključno prireditvijo dosegel najboljšo uvrstitev Slovenije na zimskih paraolimpijskih igrah

Z najboljšo uvrstitvijo Slovenije na zimskih paraolimpijskih igrah se zaključuje paraolimpijsko dogajanje v Pjongčangu. Zaključna prireditev bo slavnostna, nato pa bodo Korejci porušili nekatere olimpijske objekte in območje znova pogozdili ter s tem poskušali zmanjšati posege v naravo.

Debitantski paraolimpijski nastop 17-letnega Jerneja Slivnika je presegel pričakovanja, saj je mladi Hrušičan, ki trenira šele tri leta, na slalomu osvojil 12. mesto. Jernej, ki spada med najmlajše tekmovalce iger, je bil seveda zelo navdušen.

Paraolimpijske igre s ponašajo z rekordno udeležbo navijačev, prodali so namreč 320.000 vstopnic, kar je največ do sedaj. Kljub temu pa naš športni novinar Marko Cirman opaža, da je organizacija na zelo visokem nivoju. Gre za nadaljevanje febuarske zgodbe.

»Opazi se, da Pjongčang drugače ni tradicionalno prizorišče tekem svetovnega pokala. Vse je zraslo iz “včeraj na danes”, organizatorji so vložili veliko denarja in energije v ta dogodek, čuti se utrip predvsem na tekmovališčih, v samem mestu pa niti ne. Morda manjka kak navijač več, čeprav so domačini poskrbeli tudi za to, pripeljali so avtobuse otrok in srednješolcev in jih opremili z domačimi zastavami. Manjka olimpijska duša, verjetno prav zaradi tega ker manjka tradicije pri organizaciji zimskih dogodkov.«

Avtobus odpelje skoraj do sekunde natančno

Korejci so točni, natančni, prijazni ustrežljivi in zabavni, dodaja Cirman. Če karkoli ne štima, stopijo skupaj in takoj poskušajo rešiti težavo oz. nesoglasje, tudi če ne razumejo jezika.

»Prvi dan, ko sem v tem ogromnem kompleksu v Pjongčangu iskal namestitev, je prostovoljcev z mano odkorakal 3 km daleč, samo za to, da mi je pokazal, kje je moj cilj. Žal je na splošno znanje angleščine slabo, zato je komunikacija včasih res problem, a vse skupaj uspejo rešiti s takimi nesebičnimi gestami. Podobno je tudi v Seoulu. Z neznancem sva v tišini hodila 10 minut, da me je pripeljal na iskano mesto. Zelo so marljivi, nič jim ni težko storiti.«

Poseben peterokraki stadion bo gostil zaključno prireditev, polno glasbe, korejskih plesov, slavnostnih govorov in tudi predaje paraolimpijske zastave županu Pekinga.

»Stadion bodo po koncu paraolimpijskih iger podrli, služil je torej samo temu namenu. Tudi v Džongsonu, kjer so tekme, je naravni park in tu ne bo več proge za smučanje. Prav tako bodo porušili hotel in gondolo. Posegli so v naravo, a bodo skušali zdaj to popraviti in vse skupaj pogozditi.«

Ana Skrt