»Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa so njena pljuča«, je poudaril pisatelj Ivan Cankar v svojem zadnjem predavanju v Trstu, ki ga je imel v tem mestu 20. aprila 1918. Lahko bi k temu dodali, da je to potekalo v zgodovinsko prelomnem času, saj je s koncem I. svetovne vojne Trst z zaledjem, po 500 letih Habsburške vladavine pripadal Kraljevini Italiji. V italijanskih rokah je Trst še danes. Po II. svetovni vojni je spadal v cono A in je bil znan pod imenom STO Svobodno tržaško ozemlje. To je nato pripadlo skupaj s cono A, Republiki Italiji, cona B pa tedanji Jugoslaviji. Prispevek Milana Trobiča.
Slovenski pisatelj in režiser Marko Sosič o Trstu kot točki, kjer so se že nekoč zbirali vohuni in trgovci z orožjem
»Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa so njena pljuča,« je poudaril pisatelj Ivan Cankar v svojem zadnjem predavanju v Trstu, ki ga je imel v tem mestu 20. aprila 1918. K temu bi lahko dodali, da je to potekalo v zgodovinsko prelomnem času, saj je s koncem prve svetovne vojne Trst z zaledjem po 500 letih Habsburške vladavine pripadal Kraljevini Italiji. V italijanskih rokah je Trst še danes. Po drugi svetovni vojni je spadal v cono A in je bil znan z imenom STO - Svobodno tržaško ozemlje. To je nato pripadlo skupaj s cono A Republiki Italiji, cona B pa tedanji Jugoslaviji. Slovenski pisatelj in režiser, rojen v Trstu, Marko Sosič dojema to "mesto na peklu" kot točko, kjer so se že nekoč zbirali vohuni in trgovci z orožjem.
Med vojno v nekdanji Jugoslaviji je bil Trst dejansko prostor preprodaje orožja. Prostor, kjer so se ljudje zbirali, zato da gredo za neki oseben adrenalin poskusit na fronto, kaj pomeni ubiti človeka. In ni jih bilo malo.
Mesto je polno bolečih vprašanj, povezanih z identiteto. Veliko Tržačanov, italijansko govorečih ljudi, ima slovenske korenine.
Vsak tretji vam bo rekel: "Moja nona je govorila še slovensko. Moja mama ne več, jaz pa sploh ne." Če bo pač hotel pogledat v svojo preteklost.
Sogovornik je do nostalgičnega izreka Trst je naš! izjemno kritičen. Za Slovence je mesto v vseh smislih izgubljeno, lastili bi si ga lahko kvečjemu tisti Slovenci, ki v njem prebivajo.
