Roman Ubežni delci kanadske pisateljice Anne Michaels, ki se ukvarja z izhodom človeka iz travmatičnih spominov in tragične preteklosti v novo življenje, je stilsko in filozofsko zahtevno branje. Izkušnja holokavsta in uničevalnosti druge svetovne vojne je zapisana kot preplet in vznikanje spominov dveh osrednjih literarnih oseb, ki se, vsaka na svoj način, spopadata z intimno tragedijo in hkrati z razsežnostmi nacistične rasistične politike v drugi svetovni vojni. Zdi se, da je izhod le v jeziku in ljubezni. Več pa dijaki Gimnazije, elektro in pomorske šole Piran ter njihova profesorica slovenščine Lilijana Gustinčič.
Drugo obvezno čtivo letošnje mature
V drugi oddaji Studio ob 17h, ki smo jo v aprilu namenili maturitetnemu eseju, smo se z dijaki in profesorico slovenščine iz Gimnazije, elektro in pomorske šole Piran pogovarjali o romanu Ubežni delci kanadske pisateljice Anne Michaels. Delo, ki je prvič obvezno čtivo na maturi, se ukvarja z izhodom človeka iz travmatičnih spominov in tragične preteklosti v novo življenje. Slogovno in vsebinsko je zahtevno branje.
»Prvo poglavje je zelo kratko, ampak je zelo nenavadno in je povezano z zgodovino. Nekateri obupajo že na tistem mestu. Mislim, da je na nekaterih mestih slog zahteven, na nekaterih malo manj. Predvsem ga dela zahtevnega množica znanstvenih podatkov, med katerimi se včasih tudi izgubiš. Ko se človek prebije skozi slogovne zapreke in modernistični način podajanja, je zgodba enostavna. Zgodba v Pomladnem dnevu je zapletenejša,« razloži Lilijana Gustinčič, profesorica slovenščine na Gimnaziji, elektro in pomorski šole Piran. Njenim dijakom je bila zgodba všeč, a »roman je napisan tako, da se ga težko bere«, pove Žana Tosić.
Izkušnja holokavsta in uničevalnosti druge svetovne vojne je namreč zapisana v ohlapni dnevniški obliki, kot preplet in vznikanje spominov dveh osrednjih literarnih oseb (Jakoba in Bena), ki se, vsaka na svoj način, spopadata z intimno tragedijo in hkrati z razsežnostmi nacistične rasistične politike v drugi svetovni vojni. Oba pripovedovalca svojo zgodbo pišeta nelinearno, skačeta iz časa v časa, iz prostora v prostor, veliko je opisovanja, manj dogajanja, značilen je poetičen jezik (avtorica je tudi oz. predvsem pesnica), roman, ki sodi med zgodovinsko fikcijo, pa je tudi poln metafor. Pisateljica Anna Michaels namreč psihološko dogajanje v človeku in njegove psihološke pretrese opisuje in vzporeja z geografskimi pojavi in naravnimi katastrofami – navezuje se na naravne, zemeljske in vremenske pojave, nenehno se izmenjuje poudarjanje elementov, kot so voda, kamen, les, ogenj, vsak naslov poglavja je skrbno izbran … Tudi naslov namiguje na to, da so delci spomini, ki po mili volji vznikajo, se potopijo, bežijo, nas lovijo.
Tako kot v Kosmačevem Pomladnem dnevu igrajo spomini poglavitno vlogo. Oba glavna literarna lika zasledujejo celo življenje, oblikujejo njuno osebnost in uničujoče vplivajo na njuno življenje po drugi svetovni vojni. Razlika med prvim in drugim pripovedovalcem v romanu, torej med Jakobom in Benom, oba sta poljska Juda, je ta, da je Jakob sam doživel grozote holokavsta, Ben pa, kot povojni otrok, le posredno – prek pripovedi, gledanja fotografij in življenja v družini, ki so jo do konca zaznamovale izkušnje iz koncentracijskega taborišča. A travma se prenaša v naslednji rod oz. ostaja z nami tudi v miru in v drugi državi. Ali kot lahko preberemo: »Človekova vojna izkušnja se ne konča z vojno.«
Čeprav Ubežni delci govorijo o neizrekljivem zgodovinskem dogajanju, pa Anne Michaels bolj kot holokavst zanima iskanje izhoda iz travmatičnih spominov v novi svet, iskanje možnosti normalnega življenja. In ponuja odgovor: rešitev je v jeziku, v komunikaciji z besedo, v upovedovanju travmatičnih spominov in sprijaznjenju z njimi. Pri tem nam lahko pomaga ljubljena oseba – zato je tudi (prava) ljubezen ultimativna vrednota, ki reši literarna lika v romanu. Spominov pač ni mogoče izbrisati, lahko se naučimo le živeti z njimi. Ali kot je knjigo komentiral eden izmed našim mladih sogovornikov Žiga Aničič: »Preteklost se kakor dežne kaplje skozi kraška tla nevidno staplja s sedanjostjo. Ta stavek iz romana mi je razložil vso knjigo, celotno zgodbo. Govorimo o preteklosti in o sedanjosti, kot nakazuje že tema letošnjega eseja. Preteklost je torej nevidno neprestano z nami, spomini so neprestano z nami, se jih ne da videti, a so prisotni in ključnega pomena. Ta metafora je bila zame najbolj globoka, je name pustila največji vtis.«
Gostje oddaje so bili: Maša Stojanović, Žana Tosić, Maj Musa Olivieri, Patrik Mrak, Žiga Aničič in njihova profesorica slovenščine Lilijana Gustinčič, v oddaji pa smo več povedali o sami zgodbi, o tem, kako sta osrednja lika razpeta med preteklostjo in sedanjostjo, pregledali njune odnose z drugimi ljudmi, se dotaknili etičnih vprašanj, ki jih avtorica razvija v romanu, govorili o njegovi metaforičnosti in poiskali nekaj povezav z drugim obveznim delom za letošnji maturitetni esej.
Na tej povezavi lahko prisluhnete oddaji o Pomladnem dnevu Cirila Kosmača. Obe deli smo primerjali v Studiu ob 17h 18. aprila, ko smo dali tudi konkretna navodila za pisanje eseja.
