V zakladnicah nemške, avstrijske in slovenske literarne zapuščine je njenih 26 objavljenih in 32 pomembnejših, še ne objavljenih, žanrsko različnih proznih del.
Alma M. Karlin je gotovo izjemna in univerzalna osebnost. Brez pretiravanja lahko zapišemo, da sodi med edinstvene v slovenski zgodovini. Kaj dela Almo tako posebno v našem prostoru? Alma je izjemna svetovna popotnica, pisateljica, raziskovalka, zbirateljica, poliglotka in teozofinja. O Almi vemo veliko, pravzaprav vse več, vendar še zmeraj ne vsega.
Po nekaj desetletjih skoraj popolnega molka od njene smrti leta 1950, je bila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja »na novo odkrita«. Množijo se različni raziskovalci, ki preučujejo njeno življenje, vrstijo se diplomske naloge posvečene odprtim vprašanjem v zvezi z njo, na primer kateremu narodu pripada, ker je pisala v nemščini, prav tako pa se množijo tudi prevodi njenih del. Mnenja o njej so še naprej deljena.
Na eni strani so častilci, ki njenemu delu in dosežkom pripisujejo morebiti prevelik pomen, na drugi strani pa so njeni nasprotniki, ki vsemu temu odrekajo večji pomen. Prav tako je res, da so zanjo nekatera akademska okolja še naprej priprta. Alma Maksimilijana Karlin je prepotovala večji del sveta v obdobju, ko se noben moški ni odpravil na tako pot, kaj šele ženska. Verjetno je v zgodovini prva, če ne edina, ki je potovala po svetu osem let, tako, da je sproti služila za svojo pot. Da bi se odpravilo na pot okoli sveta je verjetno ustanovilo prvo jezikovno šolo na naših tleh. Prvo svetovno vojne je preživela v Londonu in Skandinaviji, in se medtem naučila deset jezikov.
Čeprav je bila Slovenka, je bila vzgojena v celjsko Nemko, sama pa se je opredelila za državljanko sveta. Verjela je, da je njeno poslanstvo pisanje in razsvetljevanje ljudi. V svojem življenju je dosegla evropsko slavo, zlasti v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je napisala večino svojih del, od vzpona nacizma naprej pa je bila pod nenehnim nadzorom, najprej nacistov potem pa še komunistov. Zadnjih pet let je preživela v veliki revščini in umrla za rakom na pljučih.
Medtem, ko je njena vloga svetovne popotnice v svetovnem merilu nedvomna pa je odprto vprašanje kam sodi kot pisateljica. Pisala je namreč kot literatka in novinarka. Poleg treh potopisov v katerih je opisala svojo osemletno pot, je napisala še več sto člankov, v zakladnicah nemške, avstrijske in slovenske literarne zapuščine pa je še 26 objavljenih del in 32 pomembnejših še ne objavljenih žanrsko različnih proznih del. Ljubljanski NUK na primer hrani v rokopisni zbirki tudi nekaj sto njenih pesmi, risb in celo notnih zapisov. Oddaja Sledi časa Jurija Popova, ne dogovarja na odprta vprašanja povezana z Almo M. Karlin in njenim delom, ampak jih predvsem poudarja.
