Ljubezen je tisto, zaradi česar je pesem slišati tako, da poslušalci rečejo: 'Aha, to je to.'
Da bo študiral, ‘se je vedelo’. Da bo glasba tako močno zaznamovala njegovo življenje, pa verjetno ne, čeprav ga je spremljala od malih nog, saj mu je mama na njegova vprašanja odgovarjala s petjem. Pot ga je vodila po vsem svetu in svojo ljubezen do petja je predstavil tisočem. Za svoje delo dobil celo vrsto nagrad, srečal Josipa Broza Tita in z zborom več kot desetkrat zapel na vrhu Triglava. Vse to in še veliko več je Tone Gašper, že enajsto leto upokojeni ravnatelj OŠ Mislinja.
Ko sem vstopil v njegovo glasbeno sobo, ki je že na prvi pogled prijetna in sama zase govori o neverjetnem obsegu dela Toneta Gašperja, je bil moj sogovornik sredi telefonskega pogovora. Pokimal mi je, naj sedem. Med njegovim pogovorom sem radovedno opazoval njegovo delovno sobo. Spominki in fotografije z vsega sveta, pianino in na prvi pogled vsaj 300 zgoščenk. Cela vrsta notnih partitur, na tleh obvezna preproga, ki ublaži zvok korakov, če kdo vstopi v sobo med vajo. Da, tako je videti delovno okolje človeka, ki natančno ve, kaj hoče v življenju. In vendar je bil in je na svoj način Tone Gašper še zmerom ravnatelj. Ki pozna in visoko ceni svoj poklic, vendar je do njega tudi kritičen.
Da bo moral od doma in da si bo kruh služil z znanjem, je vedel ves čas, pove. Že kot prvošolec je prepeval na mizi v razredu, prve prave pevske izkušnje pa je dobil na cerkvenem koru. Pot ga je vodila v Maribor, kjer je na učiteljišču svojo ljubezen do glasbe samo še poglobil. Odločitev, da se bo osredotočil na glasbo tudi pri študiju, je bila tako vsekakor pričakovana. Da ga bo glasba zaznamovala za vse življenje, ni bilo nikoli dvoma.
Pel je tudi med služenjem vojaškega roka. Že po šestih mesecih služenja je skrbel za radijsko postajo in časopise, pri njem pa so se v klubu zbirali tudi Slovenci, ki so vojaški rok služili v istem kraju. Seveda je tudi tam organiziral vojaški oktet, ki je prepeval celo črnske duhovne pesmi. Ko se je leto vojaščine izteklo, se je Tone Gašper vrnil v domačo Mislinjo in se zaposlil v mislinjski osnovni šoli. Kjer je, kar malce presenetljivo, poleg glasbe poučeval tudi matematiko in fiziko. Ravnatelj, ki je tudi glasbenik ali glasbenik, ki je tudi ravnatelj? Oboje po svoje drži. In vrstni red bi se morda lahko tudi obrnil, če bi bil splet okoliščin drugačen.
Kmalu je dobil priložnost, da stopi na čelo mislinjske šole. In to je tudi naredil. Ni pa mu bilo zmerom lahko. A vendar je bil pri svojem delu in razmišljanju pred svojim časom, saj je bila OŠ Mislinja ena izmed prvih, ki je imela računalniško učilnico in učbeniški sklad. Verjetno ste pomislili, da mu ob tako predanem ravnateljevanju za petje ni ostalo veliko časa. Res mu ga ni, a si ga je toliko, kolikor je hotel, vendarle vzel.
Tone Gašper že enajst let ne hodi več v službo, vendar njegovo življenje še zmerom poteka tako, kot da bi jo imel. Tudi zato, ker je aktiven član Lions kluba Slovenj Gradec, zaradi katerega je življenje marsikomu lažje. Plod njegovih prizadevanj je med drugim razdelilnica hrane v Mislinji. Delo v klubu pa mu daje tudi priložnosti, da se srečuje z nekdanjimi sodelavci. In to mu pomeni veliko.
Treba je biti pošten, do sebe in do drugih. Ljubezen je tisto, zaradi česar je pesem slišati tako, da poslušalci rečejo: ‘Aha, to je to. Tako je treba zapeti’.
In temu bi težko dodali še kaj.
